Dragi brat ...

Spet je skoraj leto naokoli. Obdobje, ko se v glavi odvrti tisto zadnje leto s tabo. Pa nikoli ni lažje.

Čisto vsak dan te pogrešam. Še vedno te povežem s tolikimi stvarmi v življenju in pri marsikateri mi še danes ni čisto jasno, da te pač tam ne bo nikoli več. Veš, rajši bi imela, da sva skregana in ne govoriva, ker bi takrat vedela, da si nekje in da si ok. Živ. Ker v takih primerih vedno obstaja možnost, da se o stvareh pogovori ter se jih razčisti. Tako pa me vsake toliko časa močno udari dejstvo, da, ne, ne bo te več nazaj. Ne bom več debatirala s tabo do petih zjutraj. Ne bova več doživljala življenjsko pomembnih stvari skupaj. Samo jaz jih še bom in si istočasno močno želela, da bi te lahko poklicala in povedala novico. Ali pa da bi jo delil z mano.

Vsako leto ti ob obletnici namenim objavo na spletu. Mnogi so sigurno mnenja, da zato, ker iščem všečke in pozornost. V resnici pa se spomnim tvojih besed v pismu, ko si dvomil, da se te bo nekdo po tolikih letih še spomnil. Zato ti pišem. Ker poskrbim, da se te. Pa tudi, če tega ne bi storila. Se te. Vsako leto znova in še vmes. Tu si se motil. Tudi takrat sem vedela, da si se.

Kot sem že napisala očitu, čas popolnoma ničesar ne spremeni. Še vedno te pogrešam toliko in še več; kot vse tiste dni, ko te ni bilo več med nami. Še vedno pogrešam tvoj nasmeh in smeh, tvoje nasvete, tvoj glas in tvoje hece. Ne, čas res ničesar ne spremeni.

Tako se tudi letos filmček v moji glavi začne z obiskom pri tebi v Ljubljani februarja 1999. Ko sva se poslovila na železniški postaji, sem naenkrat začutila močno potrebo po joku. V srcu se je tisti moment nekaj utrgalo, raztrgalo in sprožilo naval solz, katerih nisem mogla zadržati. Nisem jih razumela. A kaj bi dala, da bi vedela, da sem se že takrat poslovila od tebe. Za zmeraj. Kot da bi vedela, da maja istega leta te možnosti ne bom imela. V zadnjem tednu so se stvari čisto prehitro odvijale. Ti si na inštitutu imel svojo gužvo in svoje obveznosti, jaz pa sem bila zakopana v tiste zadnje prvega letnika gimnazije. Zato nisem vedela, da se bliža konec, ki bo tebe odnesel daleč stran od mene, mene pa zasul za skoraj 10 let.

Ne, še vedno nisem ista. Res je, da sem se od takrat močno spremenila. Naredila sem ogromno na sebi in na to sem ponosna. Sem pa še vedno močno občutljiva. To slednje se pokaže okoli raznih obletnic. Nekaj let nazaj sem si obljubila, da ne bom več obeleževala obletnic smrti, ker je potrebno častiti vajino življenje. Pa me srce kar samo spomni na to. Ker sem dosti dni prej čudna. Močno čudna. Občutljiva. In šele nato ugotovim, 'kje' smo.

Zadnje čase imam v glavi tisoč in eno stvar.

Skrbi me služba. Po pogodbi imam še približno 2 meseca. Kaj bo potem, ne vem. Groza me je dejstva, da bom mogoče spet doma. Nočem več. Dovolj je bilo.

Čutim, da izgubljam prijateljico. Zato, ker se ne strinjava. Sploh ni važno, zakaj. A to boli.

Ljubezen. Kot vedno. Je interes ali ni? Ne vem. A hočem, da, če se ima kaj za razviti, naj se naravno. Brez pomoči drugih. Če ne, potem imam raje, da ne ve. Ker nočem neprijetnosti med nama.

Ti. Je potrebna dodatna razlaga?

Ja, spet sem v obdobju tiste zgoraj omenjene čudnosti. Nisem pesimistična. Tisto še predobro poznam, saj sem takšno življenje živela polnih 10 let +. Sem pa največkrat napeta in tega ne znam povezati z ničimer v trenutku ali okolici. Dogodki, besede, ipd., ki me največkrat sploh ne ganejo, me v tem času hitreje prizadenejo. Velikokrat celo v dno duše. Vem, da bo po obletnici spet vse po starem in bom ok.

Do takrat pa te predvsem pogrešam do vesolja in nazaj.

Valentinovo pismo tebi

Sodelavec mi je prejšnji teden namignil, sicer v šali, da bi morala začeti pisati. Ko mi ni bilo jasno, kaj točno naj bi ustvarjala, je še dodal, da valentinovo pismo. Simpatiji (no, ok, on je rekel simpatijam??). Pa sem vse skupaj odpravila. Odmahnila z roko, ker sem bila ravno prejšnji dan razočarana. Sreda je na koncu bolela.

A ker sem že enkrat prej rekla, da od tebe ničesar ne pričakujem, ker nimam te pravice, bom napisala le tule. Možnost, da te besede pridejo do tebe, je minimalna. Zato te tako res ne bom po nepotrebnem obremenjevala.

Na samem začetku tole: HVALA, KER SI!

Tisti 'drugi' v eni izmed prejšnjih objav se je kar hitro spremenil v prvega in edinega. Še ne dolgo tega se mi je to dejstvo potrdilo v vsej svoji veličini. Mogoče celo nikoli ni bilo drugače, a sem se dolgo branila, ker v meni še vedno biva nek strah. Še zdajle, ko pišem te besede, nisem prepričana, kaj lahko ubesedim in kaj ne. A ko sem se odločila, da zadevo postavim na stranski tir, so se šele odprla vrata. Na veliko. In v nekaj zelo dobrega in zanimivega.

Veselim se vsake možnosti, ko te lahko spet vidim. Pa četudi samo za nekaj minutk ali sekund. Slednje so pogostejše in najslajše, saj so ravno te najbolj pristne. Na žalost. (?) Pri vseh ostalih največkrat stika sploh ni in takrat te najbolj pogrešam. Pa četudi stojiš nekaj metrov ali centimetrov stran.

Ko se srečava v kakšnem večjem prostoru, tvoj pogled, če sploh sreča mojega, v naslednjem trenutku pozabi. Jaz dostikrat ne gledam v tvoje oči prepogosto in predolgo, saj se zavedam, da lahko moje prehitro izdajo vse tisto, kar bi rada prikrila, ker nočem uničiti vso dobro, ki se je v novem letu izboljšalo skoraj do nerazpoznavnosti. Bojim se, da boš tisto, kar bi drugače kričale, zavrgel. Zato sem tiho. In skrivam. Oči zato begajo.

Vsakič znova me tvoji srčni nasmehi sezujejo. Koncentracija pade na najnižji nivo. Škoda besed za opisovanje situacije, ker ne gre. Vse tisto, kar čutim točno tisti trenutek, se ne da primerjati z nobeno primerno besedo. V nobenem jeziku. Je že res, ko pravijo, da se prava občutja ne dajo opisati.

Ko pridejo tiste redke priložnosti, ki so sestavljene iz številnih minut, je dan popoln. Ne glede na njegovo vsebino prej ali potem.

Moj najljubši trenutek je še vedno tvoj nasmeh, ki se je s tvojega obraza do mojega prikradel tako prikrito, a tako nežno. Niti najmanj si ne predstavljaš, kaj si v meni zbudil tisti nepričakovani moment, ko si s presenečenim, a otroško nedolžnim nasmehom tik pred mojim odhodom prikrito pogledal proti meni kot bi želel z mano deliti tisto hvaležnost, ki si jo čutil takrat. Tisti nasmeh je bil najbolj zgovoren do sedaj.

In še čisto na koncu: ostani to, kar si! Grandiozna oseba z veliko zagnanosti, velikim srcem, ki ga še vseeno malce preveč skrivaš (me pa veseli, da sem ga imela možnost vsaj malo spoznati), in strokovnjak v tem, kar počneš (čeprav tam pa tam v tvojih očeh opazim, da želiš skriti nesigurnost, ki je popolnoma neutemljena). Ne dvomi vase in svoje sposobnosti. Ker bi te bilo škoda.

In sedaj se vračam v ozadje. Kot da tega nisem nikoli napisala. In če kdaj prebereš, kot da nisi. Nič ne zahtevam. Nič ne pričakujem. Obljubim!

Dreading June ...

Ja, dreading ...

Vem, da je šele januar. Da se bliža februar. A tudi novo leto je šele minilo pa že lezemo v drugi mesec.

Nikoli ni bilo lahko zaključiti delovnega mesta za določen čas. Vedno je bilo nekaj, kar me je držalo tam in vsakič znova sem pustila delček sebe. Tokrat ne vem, kako bo. Sicer niti ne bi še razmišljala v to smer. A je v zadnjem mesecu odšlo kar nekaj oseb zaradi enakih vzrokov in nehote so se moje misli hitro naselile v junij. Kako bom lahko zapustila to delovno mesto? Ravno tistega, katerega me je bilo tako strah, ker sem bila prej vedno mnenja, da jaz pa nisem za v šolo. Jaz pa nimam daru za poučevanje. Sploh pa naj ne bi imela občutka za otroke. Pa sem vseeno nekako ekstremno hitro padla v svoje zadolžitve in odzivi so bili odlični. V teh nekaj mesecih sem našla še delček sebe, ki se je nekam skril. Odprla sem ga v srcu, kjer je do sedaj ostal zaprt z vsemi možnimi ključavnicami in zapahi. Le kako te otroci ne bi mogli odpreti? Vsakodnevno te presenetijo tam, kjer najmanj pričakuješ. Ko je ena izmed učiteljic pred novim letom povedala, da pridem tudi v 2017 nazaj, so med vriskanjem stekli do mene v objem. Skoraj podrli so me. Jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem so otroci, ki so v jedilnici med kosilom pritekli do mene samo zato, da so voščili novo leto.  Pa takšni, ki se ti nekje v šoli priplazijo izza hrbta samo zato, da te objamejo. In tisti, ki te preko celega prostora kličejo po imenu, ker te želijo pozdraviti ali pa ti nekaj povedati. Spet drugi ti povejo, da so te videli nekje v trgovini med počitnicami ali pač izven delovnega časa. In vsi tisti, ki se ti zjutraj vsak dan v množici vseh otrok nasmehnejo in plašno ali pa veselo pomahajo za 'dobro jutro'.

Kako, torej, naj junija zaključim delo tu? Tokrat ni samo kolektiv, v katerem se počutim zelo prijetno in vsak dan zelo rada pridem v službo. Tu so otroci, od katerih se bom na nekakšen način morala posloviti pa ne vem, kje bom našla moči. Groza me je. Res!

Možnost podaljšanja je minimalna. No, ja, če sploh obstaja. Pravijo, da moraš vedno imeti upanje. Vsaj malce. A težko se je tega držati, če je realnost še preveč prisotna. Tudi ti, ki so do sedaj odšli, so tu delali dlje kot jaz in niso ostali. Ne po lastni izbiri. Kaj bi pri meni bilo toliko boljšega, da bi ravno jaz doživela izjemo? "Mogoče se odpre kakšno delovno mesto?" pravijo nekateri. Po moji dosedanji sreči se kakšna odlična možnost prej odpelje kot pripelje.

Jaz zaključujem s 30. 6. Istočasno gre v pokoj ena izmed dolgoletnih učiteljic. Mogoče bo meni uspelo oditi tiho. Neopazno. Ker bo njen čas. Tako mora biti. Na mene se ne bodo spomnili.

Mogoče bom v tem času pustila kakšen pečat. Kakšen manjši, a opazen. Mogoče. A me verjetno ne bo več tam, da bi to videla. V končni fazi pa tako ali tako ni pomembno videti rezultate. Če dejansko bodo, sem naredila svoje. Dosegla svoj namen. Mogoče bo celo nenamensko. V meni je sigurno veliko novih pečatov. Takšnih, ki so me še bolj spremenili. Na bolje. Takšni, ki so me naučili ogromno. Upam, da sem vsaj v tem času vračala z enako mero.

Trenutno je moja naloga, da svoje delo vestno opravljam še naprej. Da misli preusmerim samo na to in druga dela, ki me bodo sproti 'srečala' do takrat. In da uživam še vsaj v tem času. Uživam! Predvsem tudi to. Ker so le tako rezultati kakovostni. Vsaj upam.

In še dodatni razlog bo naredil odhod težji ...

Do junija torej ...

Srce vs. razum = mazohizem?

Novo leto je spet tu. Kliše v tem stavku? Ja, priznam, res je. Ampak mi najprej ta pride na misel pri celotni situaciji. Če v decembru nisem bila prepričana, ali je to v moji glavi res zmeda, sem sedaj lahko 100%. Ne, ne zaključiti pri prvem odstavku. Tudi pri drugem ne. Res ne. Berite dalje.

Ves ta čas sem kljub vsemu nora na istega moškega, katerega sem že omenila na tem blogu. Tudi ko sem ga srečala skoraj pol leta kasneje in sva bila tik na tem, da se zaletiva en v drugega, ima name še vedno isti učinek kot prej. Ni veliko stvari ali pa ljudi, ki mi lahko na hitro zaprejo usta. On pa je eden izmed redkih. Ko ga sredi polovične teme prepoznaš po njegovih očeh, na katere sem enostavno nora, in se ti te iste oči nasmejijo sredi koncerta nekaj dni kasneje, ko najmanj pričakuješ, si res vesel, da tisti moment sediš, in res nočeš, da se trenutek zaključi. A je še vedno zaseden in to dejstvo utruja vsakič, ko si ga zaželim. Kljub vzpodbudi nekaterih, da bi morala nekaj narediti v tej smeri.

Pa se nekje sredi vsega tega, ko ga poskušam odmisliti samo zato, da me ne bo preveč bolelo in utrujalo, zbudi v meni nekaj nepričakovanega do nekoga drugega, ki pa se, ironično gledano, ravno tisto obdobje do mene obnaša kot največji idiot. Dejstvo, da ne vem, zakaj je temu tako, samo še doda k nepričakovanemu mazohizmu z moje strani. Nekje sredi vsega skupaj mi kar naenkrat ni več vseeno do dotičnega moškega. Boli me predvsem to, da sva se še ne tako dolgo tega razumela. Ne bom pretiravala. Nisva bila najboljša prijatelja. Bil pa je tisti miren odnos, za katerega sem nekako vedela, da je ok. Da je on ok in da sva midva ok. Vsakič, ko sem ga srečala, sem ga lahko samo pogledala in je vedno pozdravil, se nasmehnil, včasih še kakšno pripomnil in me je nekako prizemljil za tistih nekaj sekund. Ali pa celo za nekaj minut dlje. Potem pa popolni obrat, ki se je začel z ignoranco in ob vsakem stiku stopnjeval za vsaj eno stopnjo. Toliko, da mi je bilo žal, da sem mu kdaj sploh kaj rekla. In, ja, začela sem se odmikati. Sem pač tip človeka, ki se odmakne, če dobi občutek, da je nekomu odveč ali pa da ga/jo nekdo ne mara. Saj razumem, da ne moreš biti všeč vsakomur. Kot oseba. Res razumem. A prej je bil do mene ok. Zelo ok.

Pa se spet vračam na prejšnjega moškega. Z mislimi, s čustvi. Ker čutim, da se poskušam nekako zaščititi pred tem, da bi spet bolelo, ko bo ta, drugi, nesramen do mene. Prvi namreč nikoli ni bil. Če sem še nedolgo nazaj tehtala, do koga dejansko nekaj pravega čutim, mi je sedaj še manj jasno.

Naveličana sem, da se v meni vedno razvijejo čustva do nekoga, ki je v končni fazi napačen moški zame.

Pri prvem imam dovolj, da se počutim slabo vsakič, ko si zaželim, da bi bila z njim, ker to istočasno pomeni, da si želim, da prekine s svojo sedanjo partnerko. To spet pomeni, da si želim, da se zveza dveh drugih oseb zaključi, kar niso dobre misli, niti dobre želje. Da pa si ga želim vsakič, ko vidim njegov nasmeh, je nekontrolirano. Pustimo dejstvo, da je minilo že eno leto, v katerem so se pokazale zanimive situacije, a nobena tista, kjer bi dejansko lahko kaj naredila. Ja, spet se vračamo na to, da je zaseden.

Pri drugem me moti dejstvo, da je spremenil ali mnenje o meni ali pa samo odnos. V vsakem primeru me končni produkt boli, ne prinaša ravno upanja in bi se rada umaknila. Pa vseeno pridejo vmes obdobja, ko pokaže, da je še vedno tisti preprosti moški, ki zna očarati vsakič znova in je užitek biti v njegovi prisotnosti.

Ves ta čas sem sicer čutila potrebo po tem, da se razpišem tule. A sem se premislila, ker nisem hotela, da se preveč in prehitro izve. Še sama situacije ne razumem popolnoma. Kljub vsemu mi je še vedno do enega in do drugega, čeprav mogoče ne bi smela ali enostavno ni prav. (Razumete torej, od kje ideja, da sem mazohist?) Pa se vsakič znova spomnim na dneve okoli božiča, ko me je ignoranca drugega moškega pripeljala do besa in sem sredi dneva naredila ogromno kilometrov samo zato, da se rešim odvečne energije. Ko sem nekje sredi poti hotela zatuliti - toliko me je tisti moment jezilo dejstvo, da je svoj odnos spremenil pa mi ni niti malo namignil, čemu.

A sem vseeno prišla na to stran. Vseeno sem izlila norije, ki se tiho, a obenem glasno dogajajo znotraj mene. In če prebere, prebere. In če se prepozna, prav. Dovolj je tistega strahu, da bo kdo kaj preveč izvedel. Popolnoma nič ne zahtevam od njega. Ne od njega, ne od prvega. Nimam pravice. Imam pa pravico čutiti. Čeprav ta čustva niso v obsegu moje kontrole, kar je za 'kontrolfrika' v meni totalno mimo. In ko se po praznikih spet vrnem v 'svet', bom poskušala te stvari odmisliti, jih dati na stranski tir. Obenem pa vem, da bom nekje prikrito še vedno uživala v občasni prisotnosti drugega pa četudi bo do mene spet nesramen.

Mazohizem na višku, vam povem.

(In če so stavki zmedeni, totalno zapleteni, izven kakršne koli stilistike, je to izključno zato, ker je takšna tudi moja glava. In srce.)

Spet selfie??

Katero koli socialno omrežje pogledamo danes, roko na srce, je od vseh slik na voljo največ 'selfijev'. Delno zato, ker ni potrebno nekoga drugega prositi, da te slika. Delno tudi zato, ker tisto profilno sliko kjer koli že pa res moramo imeti. In protizakonito je, da ta ne izgleda odlično. Je tako? :P

Žalostno je, da je takšna vrsta fotografije dobila kar nekakšen negativen prizvok. Verjetno jih večina najprej pomisli na to, da si pa tista oseba grozno veliko misli o sebi. "Se mora res tolikokrat slikat?", "Je res prepričan/a, da hočemo kar naprej gledati njegove/njene slike?", ipd. No, ok, saj če pogledamo nekatere, bi razumeli takšen odziv.

Kaj pa če vsaj za trenutek odložimo plašnice? Ponavadi res, ko vidimo nekoga, ki drži telefon pred sabo tako ali drugače, vsi malce čudno pogledamo. Ojoj, spet bo nastal nov selfie in verjetno ne bo edini. Ampak... kaj, če razlog zanj ni samovšečnost ali celo narcizem?

Tudi sama sem se navadila 'selfijev'. Imam jih že kar dosti na zalogi in mnogi izmed njih niso prišli na socialna omrežja. Ne, to ne pomeni, da niso za objavo. Vsi so spodobni. A v vseh teh se skriva razlog. Sama sem začela z njimi, ko sem se prvič počutila boljše v svoji koži.

V svojih najstniških letih, ko se osebnost najbolj razvija, sem se spoprijemala z dosti stvarmi, s katerimi se, hvala bogu, mnogim ni potrebno. Poleg tega, da sem se začela iskati, sem se borila s t. i. Acne vulgaris. Zdravniki so se najprej odločili, da bodo poskusili sami s številnimi kremami, ki pa so dolgoročno gledano bile zelo neuspešne. Vsaka izmed njih je minimalno delovala nekaj časa. Potem pa se je koža navadila na njo in sem bila spet na istem ali pa kar na slabšem. Situacijo so pripeljali celo do te točke, da so mi z njimi popolnoma zaprli kožo. Svinjarije, ki bi se morale izločati in katere potem očistiš tudi sam, so se začele nabirati pod mojo kožo v obliki hematomov. Ja, vsakodnevno sem v šolo hodila z novim 'flekom' na obrazu. Ni bilo ličil, ki bi te dovolj dobro prikrile, moj obraz pa se je v družbi obračal vsak dan nižje.

Potem sem imela srečo, da sem naletela na naključno zdravnico, ki me je napotila k drugemu specialistu. Ta mi je zdravljenje osredotočila predvsem na tisto od znotraj. Dobila sem dve vrsti tablet, ki sta zelo močno začeli pospravljati pod mojo kožo in še globlje. Od tega, da sem morala dnevno popiti zelo veliko tekočine, ker so tableti močno izsuševali skoraj vsak del mojega telesa, do tega, da sem imela vsakodnevne krvavitve iz nosu. Ker takrat še nisem bila polnoletna, je dovoljenje za takšno zdravljenje morala podpisati moja mama, saj je vse skupaj tudi močno vplivalo na jetra in ledvice (redno sem morala opravljati krvne teste). Ker je pač že takrat bilo med mladino vse mogoče, mi je dermatologinja strogo zabičala, da v tem času in še eno leto po koncu zdravljenja ne smem zanositi (jaz sicer s tem nisem imela problemov, morala pa je opozoriti). In kar je bilo najbolj pomembno: da ne smem obupati, ker bo zdravljenje dolgotrajno. Čeprav sem dostikrat neučakan človek, me tu čas ni motil. Nekako sem se oprijela obljube, da bova pa midve tokrat zadevo pozdravili. Prva zdravila sem jemala kratkotrajno. V tem času nisem smela uživati mlečnih izdelkov. Ker pa jih imam izredno rada in je moje telo na njih navajeno (začela se je namreč grozna občutljivost zob in nohtov), sem jih lahko ponovno začela uživati. Paziti sem le morala, da jih nisem kombinirala s časom za tableto. Nadaljevala sem z zelo močnimi hormonskimi tableti, katere je zdravnica sčasoma zmanjševala. Za tisti čas je bila posamezna škatla le-teh zelo draga, zato sem bila vsakič znova vesela, da imam urejeno zdravstveno zavarovanje.

In končno... po kar dolgi poti obeh zdravil sem prvič lahko pogledala višje. Si lahko zamislite, kakšen občutek je bil to? Ko si se prvič pogledal v ogledalo in tistih 'modric' ni bilo več toliko? Mnogi bi verjetno rekli, da sploh ni velike razlike. Jaz pa sem se počutila fenomenalno. Naj sploh ne začnem opisovati, kako je bilo, ko so popolnoma izginile. Iz ogledala je vame zrlo dekle, na katero sem skoraj pozabila. Tisto, na katero na neki točki pred dejanskim zdravljenjem sploh nisem več upala.

Sicer so ostale posledice, ki se niso dale pozdraviti v celoti. Te so ponekod vidne še danes. Tam, kjer so prej bili hematomi, so ponekod ostale brazdice. Tu in tam so še malce večje pore, ki pa se še vedno zmanjšujejo. Tudi koža je še občutljiva. A dokler uporabljam kreme, ki jo primerno vlažijo, in gel, ki jo nežno, a dovolj dobro očisti vsako jutro in večer, se problemi ne pojavljajo.

Dosti let kasneje sem se odpravila na še eno misijo - dieto. Z njo sem izgubila 20+ kg pa še prehrana se mi je močno spremenila ter dopolnila. Ja, ne glede na to, kaj se govori, prava prehrana dosti pripomore k zdravi koži.

(Ampak! Še vedno trdim, tudi iz prakse, da mi čokolada, ko mi hudo zadiši, ne osvinja kože. Res ne! Fjuuu! Hvala bogu! :) ).

Se spomnite tegale posnetka, ki je pred kakim letom ali več zaokrožil po spletu?

Ste si kdaj vzeli čas, da preletite tudi komentarje? Ja, ni pravljica. Tudi takšni ljudje obstajajo. Na žalost. Jaz sem jih spoznala kar dosti. Če drugega ne, si se ljudem močno smilil. Tudi tega si ne želimo. Verjemite. Čeprav mogoče mislite, da delate prav. Spreglejte. Ne dajajte nasvetov ljudem, ki s tem živijo verjetno že kar nekaj časa in so poskusili že vse. Posledično sigurno vedo več kot vi. Vem, da hočete dobro. Vem, da hočete pomagati. A s tem osebo spravite samo še v slabšo voljo. Spomnim se tudi številnih pogledov neznancev. Ko kar niso zmogli skriti presenečenja. Ali pa mogoče celo gnusa.

Danes, ko opazujem mladino, z veseljem ugotavljam, da ta zadeva ni več takšen tabu. Ne bom rekla, da se nekateri ne počutijo dobro v svoji koži, ko imajo slab dan na tem področju. Vseeno pa se drugi očitno ne zatikajo več toliko za takšne probleme kot so se včasih. Upam, da lahko sklepam, da se otroci enostavno ne ukvarjajo več s tem. Dandanes so na dosti višjih socialnih nivojih kot so bile naše generacije pa čeprav si mnogi tega ne želijo priznati.

Zakaj torej vsi tisti selfiji, ki se vsake toliko časa pojavijo na mojih straneh? Ker bi se rada 'ven metala'? Ker se imam za nekaj več? Ker mislim, da sem božje darilo moškim? Ne, nič od tega. Res ne. Vsak selfie, ki je nastal z moje strani, je bil ustvarjen, ker se še danes navdušujem nad tem, koliko sem se spremenila. Kakšno spremembo je na moji koži naredila ena in edina dermatologinja, katero še danes rada priporočim ljudem in katera ima po vseh teh letih vsak dan znova vrsto pred svojo ambulanto. Od tega, kar sem imela takrat, je moja koža ozdravljena za, lahko z lahkoto trdim, 98%. Ja, še pridejo dnevi, ko me tiste obstoječe brazdice motijo in malce povozijo mojo samozavest na tem področju. A so, hvala bogu, kratkotrajne. In vsakič, ko me preseneča, kako se je stanje izboljšalo, in sem zato hudičevo hvaležna ter srečna, nastane selfie. Ne vem, mogoče zato, ker bi rada zase osebno ovekovečila ta trenutek. Pa potem mogoče še kakšnega delim s svetom oz. prijatelji. A v vsakem primeru samo zase. Res zase.

Zato ne sodite prehitro, ko naslednjič zagledate osebo, ki 'spet tišči telefon pred svojo faco' ali pa ravnokar objavi novo fotko na socialnih omrežjih. Mogoče mu/ji to ogromno pomeni pa se tega še zavedate ne.

Če bi midva se kdaj srečala...

Spet tisoč in ena stvar, ki mi gre skozi glavo. A tokrat zaenkrat samo ena oseba. Oseba, ki me je obnorela in katere enostavno ne morem kar tako pustiti nekje tam zadaj. Seveda, govorim o moškem. Prvič mi je v oči padel malce pred novim letom. Do takrat smo bile z društvom oz. sekcijo zelo zaposlene s pripravo na letni koncert, ki je na koncu uspel več kot bi kdaj koli pričakovale. Tako mi je obisk koncerta, na katerega smo bile povabljene takoj po našem, postal kot nagrada za dotedanje delo. Približno teden kasneje sem namreč prvič videla moškega, ki me je obnorel takoj tisti moment, ko sem ga zagledala na odru. Naj ne pozabim omeniti, da jih je bilo ogromno. Jaz pa sem imela oči le za njega. Ne bom rekla, da nisem sledila koncertu, ker sem. Take zadeve so mi namreč vedno predstavljale užitek pa sem skozi leta skoraj malce pozabila na to. Vseeno pa je vse skupaj bilo toliko lepše, ker je na njem sodeloval tudi on. Mesece sem nato sledila skupini, v kateri sodeluje, ker sem tako čutila, da sem mu nekako bližje. Pa čeprav se nikoli nisva spoznala osebno. Ja, saj vem, kaj vas sedaj večina razmišlja. "Le kako si potem lahko kaj predstavljaš?" Pa saj si ne. Res ne. Čeprav poznam mojo glavo in vem že leta, da je moja domišljija zelo bujna. V zdravem smislu, seveda. Tale moški pa je v moje misli 'zlezel' kar sam. Na to nisem imela niti najmanjšega vpliva.

Pred novim letom sem se udeležila še enega podobnega koncerta. Ta je bil zame še bolj intenziven. Ko se je ob aplavzu pojavil na odru, sem imela občutek, da se mi odpira svet četudi ga tisti moment nisem videla. Popolnoma neplanirano sem namreč sedela v čisto prvi vrsti, ki je bila kot ponavadi osvetljena, in nisem imela korajže gledati, kdaj se bo pojavil. Užila sem vsako minuto, obžalovala sem le to, da si nisem dovolila gledati veliko več kot sem. Potem so meseci leteli, jaz pa sem se na neki točki odločila odmisliti vsa svoja občutja do njega, ker sem nekje mimogrede posumila, da je zaseden. Pa, saj, kako ne bi bil? (podrobnosti razložim malce nižje) Za razliko od mnogih danes je zame zveza nekaj svetega in se ne bi nikoli vmešala v nobeno. To je verjetno edina stvar, ki me kar hitro odvrne. Malce po tistem je kot naročeno prišlo veliko dela s KUD-om, poleg tega pa sem končno dobila tudi službo, katera me je čisto zaposlila. Dnevi so bili polni od začetka do konca, zvečer pa sem samo padla v posteljo. Mislim, da ni potrebno omenjati, da ni bilo časa razmišljati o čemer koli drugem.

Potem pa pridejo zadnje gužve v juniju. Gužve v množini, ker so, seveda, na vseh področjih. Ampak po dolgem času hudičevo prijajo. In ko že odštevam do konca, res do konca, se mi po vsem tem času pojavi pred očmi. Moja reakcija? Hm, nekaj takšnega...

Med pogovorom s kolegicami iz KUD-a mimogrede pogledam predse in zabulim. Glede na (skoraj) norijo v juniju sem, seveda, zelo utrujena. Zato je moj prvi pomislek, da imam že počasi privide. Pogledam stran, ker, ne vem, najbrž je treba sliko pred očmi malce premešat, da bo posledično natančnejša. Nato pogledam nazaj. Še vedno isto. Pa spet pogledam stran in spet nazaj. Ne, še vedno isto. Nekaj metrov stran od mene stoji moški, ki naj bi ga pustila tam nekje, nekaj mesecev nazaj. Do takrat sem si močno želela, da bi naš KUD kdaj sodeloval z njihovim društvom, a smo mogoče oboji malce 'mimo'. Ali pa tudi ne. A sem res to vse opustila. Tisti trenutek pa je stal tam. TAM! Celo cel dan bomo preživeli skupaj in, ja, sodelovali. Čeprav ne samo mi. Ampak, ja. Mi! Oboji! Je sploh potrebno omenjati, da je pogled na njega cel dan predstavljal posebne vrste meditacijo in počitek?

Še danes skoraj blodim o tistem dnevu pa sta že dva tedna naokoli, njega pa ni blizu.

Čustva do njega so me presenetila že takrat, novembra. Preprosto ker pri meni takšne zadeve ne gredo ravno tako hitro. Življenje me je pač tako ali drugače naredilo skeptično in pazljivo. Ja, tudi pri čustvih. Na žalost. In, ja, sklepam, da se včasih opazi. Ampak tako je. V tem primeru pa so čustva našla svojo pot. Pot preko vseh preprek, betonskih, jeklenih, dvakrat zaklenjenih vrat, zapahnjenih in še zazidanih z obeh strani. In, ne, ne znam razložiti. In vem, da je zaseden. In, ja, še vedno sem mnenja, da se ne bom vpletala v to. Sem se pa tokrat enostavno odločila čutiti. Ker to, kar čutim, je božansko. Dela me mirno v duši. V meni zbuja tisti pravi občutek. In, ne, tudi tukaj ne razumem, zakaj je tako. Ampak je. Imam sliko, na kateri izgleda božansko (kot da kdaj ne). In gleda v našo smer. S takim hudo lepim rahlim nasmeškom. Kot da je tisti moment v življenju vse ok. In enostavno se je ne nagledam.

Kot je bilo zapisano v prejšnjem zapisu: zame je perfekcija moškega. In da sem to ugotovila, sem se morala popolnoma odstraniti. Tako ali tako sem že prej norela. Hormoni ali mogoče celo kaj drugega. Ne vem. Vem le to, da ko sem se vrnila z dogodka s KUD-om, sem se na neki točki zavedela, da je enostavno perfekten. Popoln. Tudi prej mi je kdaj že bil všeč kakšen moški. A vedno je bilo nekaj, kar mi mogoče ni bilo preveč všeč. Včasih tudi dejstvo, da je bil ta nekdo kadilec. Recimo. A sem nekako sprejela, ker imaš človeka pač rad. Pri temu sedaj pa me ne moti ničesar. Ničesar! Res ne. Nič nimam z njim pa se vse skupaj še vedno občuti kot da je tisti popolnoma prilegajoči se košček sestavljanke.

A je zaseden... Torej, kaj zdaj... :/

#JJPK

"Prosim, ne zameri mi. Obnorel si me že na samem začetku. Vem, da si zaseden. In ne mislim se vpletati. Ravno zaradi tega sem vse ob tej novici pustila tam, kjer sem. Ker je zveza zame nekaj svetega. Pa četudi bi obstajala komaj eno minuto. Ampak čustva, ki si jih zbudil v meni, so očitno nekje ostala. Nekje globoko v srcu. Tam so se skrila. In ni mi žal, da čutim, kar čutim. Ker mi dajo občutek, da takrat šele zares živim. ...  Pač, lej, vedno sem imela to 'srečo', da sem izbrala napačne moške."
"Kaj pa jaz?"
"Kaj?"
"Sem tudi jaz napačen moški?"
"... Glede na to, da si zaseden, ja..."

Ona počasi odhaja, a jo ustavi.

"Kaj pa... če ne bi bil?"
"Kako?"
"Če ne bi bil zaseden..."
"... Takrat bi bil moja perfekcija moškega. Na tolikih področjih, kolikor si jih niti zamisliti ne moreš. ... Tako kot si sedaj ta perfekcija za neko drugo."