Dragi brat ...

Spet je skoraj leto naokoli. Obdobje, ko se v glavi odvrti tisto zadnje leto s tabo. Pa nikoli ni lažje.

Čisto vsak dan te pogrešam. Še vedno te povežem s tolikimi stvarmi v življenju in pri marsikateri mi še danes ni čisto jasno, da te pač tam ne bo nikoli več. Veš, rajši bi imela, da sva skregana in ne govoriva, ker bi takrat vedela, da si nekje in da si ok. Živ. Ker v takih primerih vedno obstaja možnost, da se o stvareh pogovori ter se jih razčisti. Tako pa me vsake toliko časa močno udari dejstvo, da, ne, ne bo te več nazaj. Ne bom več debatirala s tabo do petih zjutraj. Ne bova več doživljala življenjsko pomembnih stvari skupaj. Samo jaz jih še bom in si istočasno močno želela, da bi te lahko poklicala in povedala novico. Ali pa da bi jo delil z mano.

Vsako leto ti ob obletnici namenim objavo na spletu. Mnogi so sigurno mnenja, da zato, ker iščem všečke in pozornost. V resnici pa se spomnim tvojih besed v pismu, ko si dvomil, da se te bo nekdo po tolikih letih še spomnil. Zato ti pišem. Ker poskrbim, da se te. Pa tudi, če tega ne bi storila. Se te. Vsako leto znova in še vmes. Tu si se motil. Tudi takrat sem vedela, da si se.

Kot sem že napisala očitu, čas popolnoma ničesar ne spremeni. Še vedno te pogrešam toliko in še več; kot vse tiste dni, ko te ni bilo več med nami. Še vedno pogrešam tvoj nasmeh in smeh, tvoje nasvete, tvoj glas in tvoje hece. Ne, čas res ničesar ne spremeni.

Tako se tudi letos filmček v moji glavi začne z obiskom pri tebi v Ljubljani februarja 1999. Ko sva se poslovila na železniški postaji, sem naenkrat začutila močno potrebo po joku. V srcu se je tisti moment nekaj utrgalo, raztrgalo in sprožilo naval solz, katerih nisem mogla zadržati. Nisem jih razumela. A kaj bi dala, da bi vedela, da sem se že takrat poslovila od tebe. Za zmeraj. Kot da bi vedela, da maja istega leta te možnosti ne bom imela. V zadnjem tednu so se stvari čisto prehitro odvijale. Ti si na inštitutu imel svojo gužvo in svoje obveznosti, jaz pa sem bila zakopana v tiste zadnje prvega letnika gimnazije. Zato nisem vedela, da se bliža konec, ki bo tebe odnesel daleč stran od mene, mene pa zasul za skoraj 10 let.

Ne, še vedno nisem ista. Res je, da sem se od takrat močno spremenila. Naredila sem ogromno na sebi in na to sem ponosna. Sem pa še vedno močno občutljiva. To slednje se pokaže okoli raznih obletnic. Nekaj let nazaj sem si obljubila, da ne bom več obeleževala obletnic smrti, ker je potrebno častiti vajino življenje. Pa me srce kar samo spomni na to. Ker sem dosti dni prej čudna. Močno čudna. Občutljiva. In šele nato ugotovim, 'kje' smo.

Zadnje čase imam v glavi tisoč in eno stvar.

Skrbi me služba. Po pogodbi imam še približno 2 meseca. Kaj bo potem, ne vem. Groza me je dejstva, da bom mogoče spet doma. Nočem več. Dovolj je bilo.

Čutim, da izgubljam prijateljico. Zato, ker se ne strinjava. Sploh ni važno, zakaj. A to boli.

Ljubezen. Kot vedno. Je interes ali ni? Ne vem. A hočem, da, če se ima kaj za razviti, naj se naravno. Brez pomoči drugih. Če ne, potem imam raje, da ne ve. Ker nočem neprijetnosti med nama.

Ti. Je potrebna dodatna razlaga?

Ja, spet sem v obdobju tiste zgoraj omenjene čudnosti. Nisem pesimistična. Tisto še predobro poznam, saj sem takšno življenje živela polnih 10 let +. Sem pa največkrat napeta in tega ne znam povezati z ničimer v trenutku ali okolici. Dogodki, besede, ipd., ki me največkrat sploh ne ganejo, me v tem času hitreje prizadenejo. Velikokrat celo v dno duše. Vem, da bo po obletnici spet vse po starem in bom ok.

Do takrat pa te predvsem pogrešam do vesolja in nazaj.