Spet se mi trga srce. Na različne načine in različne konce. Točno en teden je odkar sem oddelala svoj zadnji delovni dan v svoji osnovni šoli. Vedela sem, da bo hudo. V zelo kratkem času sem se močno navezala. Na sodelavce, ki so me sprejeli kot da sem takrat podpisala pogodbo za nedoločen čas. Na otroke, ki ti zelo hitro prirastejo k srcu. Če me je prej kdaj koli skrbelo, da nimam pravega občutka za otroke, sem sedaj odkrila nek velik, a zelo pomemben delček sebe, ki ga nisem poznala. Vsaj ne preveč dobro. Vedno sem želela imeti svojo družino, svoje otroke. To je moja večna velika želja. A je bil v meni strah, da nekako temu nisem kos. Pa mi je življenje dokazalo nasprotno.
V teh dneh je skozi mene švignilo na tisoče spominov. Takšnih, na katere sem večkrat pomislila, in takšnih, na katere sem skoraj malce pozabila, ker sem imela nekako v sebi, da pa bom to tako ali tako še podoživela. Zadnje dni pa padajo name številna realna spoznanja. Jutranjih tisoč in enih otroških glasov ne bo več. Tistega vsakodnevnega bežnega pozdrava in nasmeha tudi ne bo več, ker mene ne bo več tam. Ne bo več debatiranja z učenci, ko je čas. Niti hecanja. Ne bomo se več kuhali v jedilnici in se zraven nasmihali posameznim norčijam, ki jih izvajajo učenci med kosilom. Kdo bo eno izmed učenk v manjši skupini prepričeval, da se splača potruditi, ker vem, da je sposobna? Kdo bo mlademu fantku povedal, da tega in tega ne sme. Kdo bo sedaj nepričakovano objel mene, ko bom šla po svojih poteh? Vse to in še več bo le še ostalo v spominih tistih dveh let, 2016 in 2017. Sčasoma pa bo občutek kot da sem si vse to skupaj le domišljala.
Boli večkrat na dan. Boli ves dan. A vsake toliko časa mi oči zalijejo solze, ki vse skupaj še poslabšajo. Počutim se kot da sem bipolarna. Vsaj mislim, da se to tako občuti.
Facebook pri vsemu skupaj zadnje čase ne pomaga preveč. Pri spominih, ki ti jih pokaže za vsak dan, se mi zadnje čase prikazujejo stvari, katere sem objavljala z veseljem. Z veseljem, ker se mi je začenjal dopust, in z veseljem, ker sem vedela, da septembra pridem nazaj.
Poleg vsega se je vzporedno zame razvijala še zelo pomembna zadeva, ki boli toliko bolj. Vem, da sem za posamezne zadržke tekom leta kriva sama. Skepticizem ni vedno dobra lastnost. A hvaležna sem za vse, kar je iz tega nastalo. Še danes, ko se peljem mimo restavracije, kjer smo praznovali novo leto skoraj en mesec prej, me zaboli, ker sem se takrat tako močno počutila del kolektiva. Danes pa vem, da to nisem več. Približno tisti dan oz. okoli tega se je zame začelo razvijati tudi zelo pomembno čustvo, katero vse do sedaj nisem mogla odmisliti. Pa ne, da bi ga sploh hotela. Čeprav je bilo vmes težko. Scepticism is a b****, I'm tellin' ya. A je vztrajalo. Na več načinov. Pomeni mi ogromno in najraje bi dejansko zakričala na ves glas, kaj čutim. Pa si ne upam. Ker nočem uničiti tega do sedaj. Tako je poleg številnih ostalih stvari, ki norijo v meni, boj še v to smer. Po eni strani sladek, po drugih strani močno grenak. Želim si počitnic. In dopusta. Ker ga močno potrebujem. Rada bi se ga že veselila. Pa mi nekako ne uspe obrniti misli v to smer. Težko se je poslavljati. Vsakič znova. Tokrat pa milijonkrat več kot prej.