Dreading June ...

Ja, dreading ...

Vem, da je šele januar. Da se bliža februar. A tudi novo leto je šele minilo pa že lezemo v drugi mesec.

Nikoli ni bilo lahko zaključiti delovnega mesta za določen čas. Vedno je bilo nekaj, kar me je držalo tam in vsakič znova sem pustila delček sebe. Tokrat ne vem, kako bo. Sicer niti ne bi še razmišljala v to smer. A je v zadnjem mesecu odšlo kar nekaj oseb zaradi enakih vzrokov in nehote so se moje misli hitro naselile v junij. Kako bom lahko zapustila to delovno mesto? Ravno tistega, katerega me je bilo tako strah, ker sem bila prej vedno mnenja, da jaz pa nisem za v šolo. Jaz pa nimam daru za poučevanje. Sploh pa naj ne bi imela občutka za otroke. Pa sem vseeno nekako ekstremno hitro padla v svoje zadolžitve in odzivi so bili odlični. V teh nekaj mesecih sem našla še delček sebe, ki se je nekam skril. Odprla sem ga v srcu, kjer je do sedaj ostal zaprt z vsemi možnimi ključavnicami in zapahi. Le kako te otroci ne bi mogli odpreti? Vsakodnevno te presenetijo tam, kjer najmanj pričakuješ. Ko je ena izmed učiteljic pred novim letom povedala, da pridem tudi v 2017 nazaj, so med vriskanjem stekli do mene v objem. Skoraj podrli so me. Jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem so otroci, ki so v jedilnici med kosilom pritekli do mene samo zato, da so voščili novo leto.  Pa takšni, ki se ti nekje v šoli priplazijo izza hrbta samo zato, da te objamejo. In tisti, ki te preko celega prostora kličejo po imenu, ker te želijo pozdraviti ali pa ti nekaj povedati. Spet drugi ti povejo, da so te videli nekje v trgovini med počitnicami ali pač izven delovnega časa. In vsi tisti, ki se ti zjutraj vsak dan v množici vseh otrok nasmehnejo in plašno ali pa veselo pomahajo za 'dobro jutro'.

Kako, torej, naj junija zaključim delo tu? Tokrat ni samo kolektiv, v katerem se počutim zelo prijetno in vsak dan zelo rada pridem v službo. Tu so otroci, od katerih se bom na nekakšen način morala posloviti pa ne vem, kje bom našla moči. Groza me je. Res!

Možnost podaljšanja je minimalna. No, ja, če sploh obstaja. Pravijo, da moraš vedno imeti upanje. Vsaj malce. A težko se je tega držati, če je realnost še preveč prisotna. Tudi ti, ki so do sedaj odšli, so tu delali dlje kot jaz in niso ostali. Ne po lastni izbiri. Kaj bi pri meni bilo toliko boljšega, da bi ravno jaz doživela izjemo? "Mogoče se odpre kakšno delovno mesto?" pravijo nekateri. Po moji dosedanji sreči se kakšna odlična možnost prej odpelje kot pripelje.

Jaz zaključujem s 30. 6. Istočasno gre v pokoj ena izmed dolgoletnih učiteljic. Mogoče bo meni uspelo oditi tiho. Neopazno. Ker bo njen čas. Tako mora biti. Na mene se ne bodo spomnili.

Mogoče bom v tem času pustila kakšen pečat. Kakšen manjši, a opazen. Mogoče. A me verjetno ne bo več tam, da bi to videla. V končni fazi pa tako ali tako ni pomembno videti rezultate. Če dejansko bodo, sem naredila svoje. Dosegla svoj namen. Mogoče bo celo nenamensko. V meni je sigurno veliko novih pečatov. Takšnih, ki so me še bolj spremenili. Na bolje. Takšni, ki so me naučili ogromno. Upam, da sem vsaj v tem času vračala z enako mero.

Trenutno je moja naloga, da svoje delo vestno opravljam še naprej. Da misli preusmerim samo na to in druga dela, ki me bodo sproti 'srečala' do takrat. In da uživam še vsaj v tem času. Uživam! Predvsem tudi to. Ker so le tako rezultati kakovostni. Vsaj upam.

In še dodatni razlog bo naredil odhod težji ...

Do junija torej ...

Srce vs. razum = mazohizem?

Novo leto je spet tu. Kliše v tem stavku? Ja, priznam, res je. Ampak mi najprej ta pride na misel pri celotni situaciji. Če v decembru nisem bila prepričana, ali je to v moji glavi res zmeda, sem sedaj lahko 100%. Ne, ne zaključiti pri prvem odstavku. Tudi pri drugem ne. Res ne. Berite dalje.

Ves ta čas sem kljub vsemu nora na istega moškega, katerega sem že omenila na tem blogu. Tudi ko sem ga srečala skoraj pol leta kasneje in sva bila tik na tem, da se zaletiva en v drugega, ima name še vedno isti učinek kot prej. Ni veliko stvari ali pa ljudi, ki mi lahko na hitro zaprejo usta. On pa je eden izmed redkih. Ko ga sredi polovične teme prepoznaš po njegovih očeh, na katere sem enostavno nora, in se ti te iste oči nasmejijo sredi koncerta nekaj dni kasneje, ko najmanj pričakuješ, si res vesel, da tisti moment sediš, in res nočeš, da se trenutek zaključi. A je še vedno zaseden in to dejstvo utruja vsakič, ko si ga zaželim. Kljub vzpodbudi nekaterih, da bi morala nekaj narediti v tej smeri.

Pa se nekje sredi vsega tega, ko ga poskušam odmisliti samo zato, da me ne bo preveč bolelo in utrujalo, zbudi v meni nekaj nepričakovanega do nekoga drugega, ki pa se, ironično gledano, ravno tisto obdobje do mene obnaša kot največji idiot. Dejstvo, da ne vem, zakaj je temu tako, samo še doda k nepričakovanemu mazohizmu z moje strani. Nekje sredi vsega skupaj mi kar naenkrat ni več vseeno do dotičnega moškega. Boli me predvsem to, da sva se še ne tako dolgo tega razumela. Ne bom pretiravala. Nisva bila najboljša prijatelja. Bil pa je tisti miren odnos, za katerega sem nekako vedela, da je ok. Da je on ok in da sva midva ok. Vsakič, ko sem ga srečala, sem ga lahko samo pogledala in je vedno pozdravil, se nasmehnil, včasih še kakšno pripomnil in me je nekako prizemljil za tistih nekaj sekund. Ali pa celo za nekaj minut dlje. Potem pa popolni obrat, ki se je začel z ignoranco in ob vsakem stiku stopnjeval za vsaj eno stopnjo. Toliko, da mi je bilo žal, da sem mu kdaj sploh kaj rekla. In, ja, začela sem se odmikati. Sem pač tip človeka, ki se odmakne, če dobi občutek, da je nekomu odveč ali pa da ga/jo nekdo ne mara. Saj razumem, da ne moreš biti všeč vsakomur. Kot oseba. Res razumem. A prej je bil do mene ok. Zelo ok.

Pa se spet vračam na prejšnjega moškega. Z mislimi, s čustvi. Ker čutim, da se poskušam nekako zaščititi pred tem, da bi spet bolelo, ko bo ta, drugi, nesramen do mene. Prvi namreč nikoli ni bil. Če sem še nedolgo nazaj tehtala, do koga dejansko nekaj pravega čutim, mi je sedaj še manj jasno.

Naveličana sem, da se v meni vedno razvijejo čustva do nekoga, ki je v končni fazi napačen moški zame.

Pri prvem imam dovolj, da se počutim slabo vsakič, ko si zaželim, da bi bila z njim, ker to istočasno pomeni, da si želim, da prekine s svojo sedanjo partnerko. To spet pomeni, da si želim, da se zveza dveh drugih oseb zaključi, kar niso dobre misli, niti dobre želje. Da pa si ga želim vsakič, ko vidim njegov nasmeh, je nekontrolirano. Pustimo dejstvo, da je minilo že eno leto, v katerem so se pokazale zanimive situacije, a nobena tista, kjer bi dejansko lahko kaj naredila. Ja, spet se vračamo na to, da je zaseden.

Pri drugem me moti dejstvo, da je spremenil ali mnenje o meni ali pa samo odnos. V vsakem primeru me končni produkt boli, ne prinaša ravno upanja in bi se rada umaknila. Pa vseeno pridejo vmes obdobja, ko pokaže, da je še vedno tisti preprosti moški, ki zna očarati vsakič znova in je užitek biti v njegovi prisotnosti.

Ves ta čas sem sicer čutila potrebo po tem, da se razpišem tule. A sem se premislila, ker nisem hotela, da se preveč in prehitro izve. Še sama situacije ne razumem popolnoma. Kljub vsemu mi je še vedno do enega in do drugega, čeprav mogoče ne bi smela ali enostavno ni prav. (Razumete torej, od kje ideja, da sem mazohist?) Pa se vsakič znova spomnim na dneve okoli božiča, ko me je ignoranca drugega moškega pripeljala do besa in sem sredi dneva naredila ogromno kilometrov samo zato, da se rešim odvečne energije. Ko sem nekje sredi poti hotela zatuliti - toliko me je tisti moment jezilo dejstvo, da je svoj odnos spremenil pa mi ni niti malo namignil, čemu.

A sem vseeno prišla na to stran. Vseeno sem izlila norije, ki se tiho, a obenem glasno dogajajo znotraj mene. In če prebere, prebere. In če se prepozna, prav. Dovolj je tistega strahu, da bo kdo kaj preveč izvedel. Popolnoma nič ne zahtevam od njega. Ne od njega, ne od prvega. Nimam pravice. Imam pa pravico čutiti. Čeprav ta čustva niso v obsegu moje kontrole, kar je za 'kontrolfrika' v meni totalno mimo. In ko se po praznikih spet vrnem v 'svet', bom poskušala te stvari odmisliti, jih dati na stranski tir. Obenem pa vem, da bom nekje prikrito še vedno uživala v občasni prisotnosti drugega pa četudi bo do mene spet nesramen.

Mazohizem na višku, vam povem.

(In če so stavki zmedeni, totalno zapleteni, izven kakršne koli stilistike, je to izključno zato, ker je takšna tudi moja glava. In srce.)