Ja, dreading ...
Vem, da je šele januar. Da se bliža februar. A tudi novo leto je šele minilo pa že lezemo v drugi mesec.
Nikoli ni bilo lahko zaključiti delovnega mesta za določen čas. Vedno je bilo nekaj, kar me je držalo tam in vsakič znova sem pustila delček sebe. Tokrat ne vem, kako bo. Sicer niti ne bi še razmišljala v to smer. A je v zadnjem mesecu odšlo kar nekaj oseb zaradi enakih vzrokov in nehote so se moje misli hitro naselile v junij. Kako bom lahko zapustila to delovno mesto? Ravno tistega, katerega me je bilo tako strah, ker sem bila prej vedno mnenja, da jaz pa nisem za v šolo. Jaz pa nimam daru za poučevanje. Sploh pa naj ne bi imela občutka za otroke. Pa sem vseeno nekako ekstremno hitro padla v svoje zadolžitve in odzivi so bili odlični. V teh nekaj mesecih sem našla še delček sebe, ki se je nekam skril. Odprla sem ga v srcu, kjer je do sedaj ostal zaprt z vsemi možnimi ključavnicami in zapahi. Le kako te otroci ne bi mogli odpreti? Vsakodnevno te presenetijo tam, kjer najmanj pričakuješ. Ko je ena izmed učiteljic pred novim letom povedala, da pridem tudi v 2017 nazaj, so med vriskanjem stekli do mene v objem. Skoraj podrli so me. Jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem so otroci, ki so v jedilnici med kosilom pritekli do mene samo zato, da so voščili novo leto. Pa takšni, ki se ti nekje v šoli priplazijo izza hrbta samo zato, da te objamejo. In tisti, ki te preko celega prostora kličejo po imenu, ker te želijo pozdraviti ali pa ti nekaj povedati. Spet drugi ti povejo, da so te videli nekje v trgovini med počitnicami ali pač izven delovnega časa. In vsi tisti, ki se ti zjutraj vsak dan v množici vseh otrok nasmehnejo in plašno ali pa veselo pomahajo za 'dobro jutro'.
Kako, torej, naj junija zaključim delo tu? Tokrat ni samo kolektiv, v katerem se počutim zelo prijetno in vsak dan zelo rada pridem v službo. Tu so otroci, od katerih se bom na nekakšen način morala posloviti pa ne vem, kje bom našla moči. Groza me je. Res!
Možnost podaljšanja je minimalna. No, ja, če sploh obstaja. Pravijo, da moraš vedno imeti upanje. Vsaj malce. A težko se je tega držati, če je realnost še preveč prisotna. Tudi ti, ki so do sedaj odšli, so tu delali dlje kot jaz in niso ostali. Ne po lastni izbiri. Kaj bi pri meni bilo toliko boljšega, da bi ravno jaz doživela izjemo? "Mogoče se odpre kakšno delovno mesto?" pravijo nekateri. Po moji dosedanji sreči se kakšna odlična možnost prej odpelje kot pripelje.
Jaz zaključujem s 30. 6. Istočasno gre v pokoj ena izmed dolgoletnih učiteljic. Mogoče bo meni uspelo oditi tiho. Neopazno. Ker bo njen čas. Tako mora biti. Na mene se ne bodo spomnili.
Mogoče bom v tem času pustila kakšen pečat. Kakšen manjši, a opazen. Mogoče. A me verjetno ne bo več tam, da bi to videla. V končni fazi pa tako ali tako ni pomembno videti rezultate. Če dejansko bodo, sem naredila svoje. Dosegla svoj namen. Mogoče bo celo nenamensko. V meni je sigurno veliko novih pečatov. Takšnih, ki so me še bolj spremenili. Na bolje. Takšni, ki so me naučili ogromno. Upam, da sem vsaj v tem času vračala z enako mero.
Trenutno je moja naloga, da svoje delo vestno opravljam še naprej. Da misli preusmerim samo na to in druga dela, ki me bodo sproti 'srečala' do takrat. In da uživam še vsaj v tem času. Uživam! Predvsem tudi to. Ker so le tako rezultati kakovostni. Vsaj upam.
In še dodatni razlog bo naredil odhod težji ...
Do junija torej ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar