Sodelavec mi je prejšnji teden namignil, sicer v šali, da bi morala začeti pisati. Ko mi ni bilo jasno, kaj točno naj bi ustvarjala, je še dodal, da valentinovo pismo. Simpatiji (no, ok, on je rekel simpatijam??). Pa sem vse skupaj odpravila. Odmahnila z roko, ker sem bila ravno prejšnji dan razočarana. Sreda je na koncu bolela.
A ker sem že enkrat prej rekla, da od tebe ničesar ne pričakujem, ker nimam te pravice, bom napisala le tule. Možnost, da te besede pridejo do tebe, je minimalna. Zato te tako res ne bom po nepotrebnem obremenjevala.
Na samem začetku tole: HVALA, KER SI!
Tisti 'drugi' v eni izmed prejšnjih objav se je kar hitro spremenil v prvega in edinega. Še ne dolgo tega se mi je to dejstvo potrdilo v vsej svoji veličini. Mogoče celo nikoli ni bilo drugače, a sem se dolgo branila, ker v meni še vedno biva nek strah. Še zdajle, ko pišem te besede, nisem prepričana, kaj lahko ubesedim in kaj ne. A ko sem se odločila, da zadevo postavim na stranski tir, so se šele odprla vrata. Na veliko. In v nekaj zelo dobrega in zanimivega.
Veselim se vsake možnosti, ko te lahko spet vidim. Pa četudi samo za nekaj minutk ali sekund. Slednje so pogostejše in najslajše, saj so ravno te najbolj pristne. Na žalost. (?) Pri vseh ostalih največkrat stika sploh ni in takrat te najbolj pogrešam. Pa četudi stojiš nekaj metrov ali centimetrov stran.
Ko se srečava v kakšnem večjem prostoru, tvoj pogled, če sploh sreča mojega, v naslednjem trenutku pozabi. Jaz dostikrat ne gledam v tvoje oči prepogosto in predolgo, saj se zavedam, da lahko moje prehitro izdajo vse tisto, kar bi rada prikrila, ker nočem uničiti vso dobro, ki se je v novem letu izboljšalo skoraj do nerazpoznavnosti. Bojim se, da boš tisto, kar bi drugače kričale, zavrgel. Zato sem tiho. In skrivam. Oči zato begajo.
Vsakič znova me tvoji srčni nasmehi sezujejo. Koncentracija pade na najnižji nivo. Škoda besed za opisovanje situacije, ker ne gre. Vse tisto, kar čutim točno tisti trenutek, se ne da primerjati z nobeno primerno besedo. V nobenem jeziku. Je že res, ko pravijo, da se prava občutja ne dajo opisati.
Ko pridejo tiste redke priložnosti, ki so sestavljene iz številnih minut, je dan popoln. Ne glede na njegovo vsebino prej ali potem.
Moj najljubši trenutek je še vedno tvoj nasmeh, ki se je s tvojega obraza do mojega prikradel tako prikrito, a tako nežno. Niti najmanj si ne predstavljaš, kaj si v meni zbudil tisti nepričakovani moment, ko si s presenečenim, a otroško nedolžnim nasmehom tik pred mojim odhodom prikrito pogledal proti meni kot bi želel z mano deliti tisto hvaležnost, ki si jo čutil takrat. Tisti nasmeh je bil najbolj zgovoren do sedaj.
In še čisto na koncu: ostani to, kar si! Grandiozna oseba z veliko zagnanosti, velikim srcem, ki ga še vseeno malce preveč skrivaš (me pa veseli, da sem ga imela možnost vsaj malo spoznati), in strokovnjak v tem, kar počneš (čeprav tam pa tam v tvojih očeh opazim, da želiš skriti nesigurnost, ki je popolnoma neutemljena). Ne dvomi vase in svoje sposobnosti. Ker bi te bilo škoda.
In sedaj se vračam v ozadje. Kot da tega nisem nikoli napisala. In če kdaj prebereš, kot da nisi. Nič ne zahtevam. Nič ne pričakujem. Obljubim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar