Žalostno je, da je takšna vrsta fotografije dobila kar nekakšen negativen prizvok. Verjetno jih večina najprej pomisli na to, da si pa tista oseba grozno veliko misli o sebi. "Se mora res tolikokrat slikat?", "Je res prepričan/a, da hočemo kar naprej gledati njegove/njene slike?", ipd. No, ok, saj če pogledamo nekatere, bi razumeli takšen odziv.
Kaj pa če vsaj za trenutek odložimo plašnice? Ponavadi res, ko vidimo nekoga, ki drži telefon pred sabo tako ali drugače, vsi malce čudno pogledamo. Ojoj, spet bo nastal nov selfie in verjetno ne bo edini. Ampak... kaj, če razlog zanj ni samovšečnost ali celo narcizem?
Tudi sama sem se navadila 'selfijev'. Imam jih že kar dosti na zalogi in mnogi izmed njih niso prišli na socialna omrežja. Ne, to ne pomeni, da niso za objavo. Vsi so spodobni. A v vseh teh se skriva razlog. Sama sem začela z njimi, ko sem se prvič počutila boljše v svoji koži.
V svojih najstniških letih, ko se osebnost najbolj razvija, sem se spoprijemala z dosti stvarmi, s katerimi se, hvala bogu, mnogim ni potrebno. Poleg tega, da sem se začela iskati, sem se borila s t. i. Acne vulgaris. Zdravniki so se najprej odločili, da bodo poskusili sami s številnimi kremami, ki pa so dolgoročno gledano bile zelo neuspešne. Vsaka izmed njih je minimalno delovala nekaj časa. Potem pa se je koža navadila na njo in sem bila spet na istem ali pa kar na slabšem. Situacijo so pripeljali celo do te točke, da so mi z njimi popolnoma zaprli kožo. Svinjarije, ki bi se morale izločati in katere potem očistiš tudi sam, so se začele nabirati pod mojo kožo v obliki hematomov. Ja, vsakodnevno sem v šolo hodila z novim 'flekom' na obrazu. Ni bilo ličil, ki bi te dovolj dobro prikrile, moj obraz pa se je v družbi obračal vsak dan nižje.
Potem sem imela srečo, da sem naletela na naključno zdravnico, ki me je napotila k drugemu specialistu. Ta mi je zdravljenje osredotočila predvsem na tisto od znotraj. Dobila sem dve vrsti tablet, ki sta zelo močno začeli pospravljati pod mojo kožo in še globlje. Od tega, da sem morala dnevno popiti zelo veliko tekočine, ker so tableti močno izsuševali skoraj vsak del mojega telesa, do tega, da sem imela vsakodnevne krvavitve iz nosu. Ker takrat še nisem bila polnoletna, je dovoljenje za takšno zdravljenje morala podpisati moja mama, saj je vse skupaj tudi močno vplivalo na jetra in ledvice (redno sem morala opravljati krvne teste). Ker je pač že takrat bilo med mladino vse mogoče, mi je dermatologinja strogo zabičala, da v tem času in še eno leto po koncu zdravljenja ne smem zanositi (jaz sicer s tem nisem imela problemov, morala pa je opozoriti). In kar je bilo najbolj pomembno: da ne smem obupati, ker bo zdravljenje dolgotrajno. Čeprav sem dostikrat neučakan človek, me tu čas ni motil. Nekako sem se oprijela obljube, da bova pa midve tokrat zadevo pozdravili. Prva zdravila sem jemala kratkotrajno. V tem času nisem smela uživati mlečnih izdelkov. Ker pa jih imam izredno rada in je moje telo na njih navajeno (začela se je namreč grozna občutljivost zob in nohtov), sem jih lahko ponovno začela uživati. Paziti sem le morala, da jih nisem kombinirala s časom za tableto. Nadaljevala sem z zelo močnimi hormonskimi tableti, katere je zdravnica sčasoma zmanjševala. Za tisti čas je bila posamezna škatla le-teh zelo draga, zato sem bila vsakič znova vesela, da imam urejeno zdravstveno zavarovanje.
In končno... po kar dolgi poti obeh zdravil sem prvič lahko pogledala višje. Si lahko zamislite, kakšen občutek je bil to? Ko si se prvič pogledal v ogledalo in tistih 'modric' ni bilo več toliko? Mnogi bi verjetno rekli, da sploh ni velike razlike. Jaz pa sem se počutila fenomenalno. Naj sploh ne začnem opisovati, kako je bilo, ko so popolnoma izginile. Iz ogledala je vame zrlo dekle, na katero sem skoraj pozabila. Tisto, na katero na neki točki pred dejanskim zdravljenjem sploh nisem več upala.
Sicer so ostale posledice, ki se niso dale pozdraviti v celoti. Te so ponekod vidne še danes. Tam, kjer so prej bili hematomi, so ponekod ostale brazdice. Tu in tam so še malce večje pore, ki pa se še vedno zmanjšujejo. Tudi koža je še občutljiva. A dokler uporabljam kreme, ki jo primerno vlažijo, in gel, ki jo nežno, a dovolj dobro očisti vsako jutro in večer, se problemi ne pojavljajo.
Dosti let kasneje sem se odpravila na še eno misijo - dieto. Z njo sem izgubila 20+ kg pa še prehrana se mi je močno spremenila ter dopolnila. Ja, ne glede na to, kaj se govori, prava prehrana dosti pripomore k zdravi koži.
(Ampak! Še vedno trdim, tudi iz prakse, da mi čokolada, ko mi hudo zadiši, ne osvinja kože. Res ne! Fjuuu! Hvala bogu! :) ).
Se spomnite tegale posnetka, ki je pred kakim letom ali več zaokrožil po spletu?
Ste si kdaj vzeli čas, da preletite tudi komentarje? Ja, ni pravljica. Tudi takšni ljudje obstajajo. Na žalost. Jaz sem jih spoznala kar dosti. Če drugega ne, si se ljudem močno smilil. Tudi tega si ne želimo. Verjemite. Čeprav mogoče mislite, da delate prav. Spreglejte. Ne dajajte nasvetov ljudem, ki s tem živijo verjetno že kar nekaj časa in so poskusili že vse. Posledično sigurno vedo več kot vi. Vem, da hočete dobro. Vem, da hočete pomagati. A s tem osebo spravite samo še v slabšo voljo. Spomnim se tudi številnih pogledov neznancev. Ko kar niso zmogli skriti presenečenja. Ali pa mogoče celo gnusa.
Danes, ko opazujem mladino, z veseljem ugotavljam, da ta zadeva ni več takšen tabu. Ne bom rekla, da se nekateri ne počutijo dobro v svoji koži, ko imajo slab dan na tem področju. Vseeno pa se drugi očitno ne zatikajo več toliko za takšne probleme kot so se včasih. Upam, da lahko sklepam, da se otroci enostavno ne ukvarjajo več s tem. Dandanes so na dosti višjih socialnih nivojih kot so bile naše generacije pa čeprav si mnogi tega ne želijo priznati.
Zakaj torej vsi tisti selfiji, ki se vsake toliko časa pojavijo na mojih straneh? Ker bi se rada 'ven metala'? Ker se imam za nekaj več? Ker mislim, da sem božje darilo moškim? Ne, nič od tega. Res ne. Vsak selfie, ki je nastal z moje strani, je bil ustvarjen, ker se še danes navdušujem nad tem, koliko sem se spremenila. Kakšno spremembo je na moji koži naredila ena in edina dermatologinja, katero še danes rada priporočim ljudem in katera ima po vseh teh letih vsak dan znova vrsto pred svojo ambulanto. Od tega, kar sem imela takrat, je moja koža ozdravljena za, lahko z lahkoto trdim, 98%. Ja, še pridejo dnevi, ko me tiste obstoječe brazdice motijo in malce povozijo mojo samozavest na tem področju. A so, hvala bogu, kratkotrajne. In vsakič, ko me preseneča, kako se je stanje izboljšalo, in sem zato hudičevo hvaležna ter srečna, nastane selfie. Ne vem, mogoče zato, ker bi rada zase osebno ovekovečila ta trenutek. Pa potem mogoče še kakšnega delim s svetom oz. prijatelji. A v vsakem primeru samo zase. Res zase.
Zato ne sodite prehitro, ko naslednjič zagledate osebo, ki 'spet tišči telefon pred svojo faco' ali pa ravnokar objavi novo fotko na socialnih omrežjih. Mogoče mu/ji to ogromno pomeni pa se tega še zavedate ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar