Če bi midva se kdaj srečala...

Spet tisoč in ena stvar, ki mi gre skozi glavo. A tokrat zaenkrat samo ena oseba. Oseba, ki me je obnorela in katere enostavno ne morem kar tako pustiti nekje tam zadaj. Seveda, govorim o moškem. Prvič mi je v oči padel malce pred novim letom. Do takrat smo bile z društvom oz. sekcijo zelo zaposlene s pripravo na letni koncert, ki je na koncu uspel več kot bi kdaj koli pričakovale. Tako mi je obisk koncerta, na katerega smo bile povabljene takoj po našem, postal kot nagrada za dotedanje delo. Približno teden kasneje sem namreč prvič videla moškega, ki me je obnorel takoj tisti moment, ko sem ga zagledala na odru. Naj ne pozabim omeniti, da jih je bilo ogromno. Jaz pa sem imela oči le za njega. Ne bom rekla, da nisem sledila koncertu, ker sem. Take zadeve so mi namreč vedno predstavljale užitek pa sem skozi leta skoraj malce pozabila na to. Vseeno pa je vse skupaj bilo toliko lepše, ker je na njem sodeloval tudi on. Mesece sem nato sledila skupini, v kateri sodeluje, ker sem tako čutila, da sem mu nekako bližje. Pa čeprav se nikoli nisva spoznala osebno. Ja, saj vem, kaj vas sedaj večina razmišlja. "Le kako si potem lahko kaj predstavljaš?" Pa saj si ne. Res ne. Čeprav poznam mojo glavo in vem že leta, da je moja domišljija zelo bujna. V zdravem smislu, seveda. Tale moški pa je v moje misli 'zlezel' kar sam. Na to nisem imela niti najmanjšega vpliva.

Pred novim letom sem se udeležila še enega podobnega koncerta. Ta je bil zame še bolj intenziven. Ko se je ob aplavzu pojavil na odru, sem imela občutek, da se mi odpira svet četudi ga tisti moment nisem videla. Popolnoma neplanirano sem namreč sedela v čisto prvi vrsti, ki je bila kot ponavadi osvetljena, in nisem imela korajže gledati, kdaj se bo pojavil. Užila sem vsako minuto, obžalovala sem le to, da si nisem dovolila gledati veliko več kot sem. Potem so meseci leteli, jaz pa sem se na neki točki odločila odmisliti vsa svoja občutja do njega, ker sem nekje mimogrede posumila, da je zaseden. Pa, saj, kako ne bi bil? (podrobnosti razložim malce nižje) Za razliko od mnogih danes je zame zveza nekaj svetega in se ne bi nikoli vmešala v nobeno. To je verjetno edina stvar, ki me kar hitro odvrne. Malce po tistem je kot naročeno prišlo veliko dela s KUD-om, poleg tega pa sem končno dobila tudi službo, katera me je čisto zaposlila. Dnevi so bili polni od začetka do konca, zvečer pa sem samo padla v posteljo. Mislim, da ni potrebno omenjati, da ni bilo časa razmišljati o čemer koli drugem.

Potem pa pridejo zadnje gužve v juniju. Gužve v množini, ker so, seveda, na vseh področjih. Ampak po dolgem času hudičevo prijajo. In ko že odštevam do konca, res do konca, se mi po vsem tem času pojavi pred očmi. Moja reakcija? Hm, nekaj takšnega...

Med pogovorom s kolegicami iz KUD-a mimogrede pogledam predse in zabulim. Glede na (skoraj) norijo v juniju sem, seveda, zelo utrujena. Zato je moj prvi pomislek, da imam že počasi privide. Pogledam stran, ker, ne vem, najbrž je treba sliko pred očmi malce premešat, da bo posledično natančnejša. Nato pogledam nazaj. Še vedno isto. Pa spet pogledam stran in spet nazaj. Ne, še vedno isto. Nekaj metrov stran od mene stoji moški, ki naj bi ga pustila tam nekje, nekaj mesecev nazaj. Do takrat sem si močno želela, da bi naš KUD kdaj sodeloval z njihovim društvom, a smo mogoče oboji malce 'mimo'. Ali pa tudi ne. A sem res to vse opustila. Tisti trenutek pa je stal tam. TAM! Celo cel dan bomo preživeli skupaj in, ja, sodelovali. Čeprav ne samo mi. Ampak, ja. Mi! Oboji! Je sploh potrebno omenjati, da je pogled na njega cel dan predstavljal posebne vrste meditacijo in počitek?

Še danes skoraj blodim o tistem dnevu pa sta že dva tedna naokoli, njega pa ni blizu.

Čustva do njega so me presenetila že takrat, novembra. Preprosto ker pri meni takšne zadeve ne gredo ravno tako hitro. Življenje me je pač tako ali drugače naredilo skeptično in pazljivo. Ja, tudi pri čustvih. Na žalost. In, ja, sklepam, da se včasih opazi. Ampak tako je. V tem primeru pa so čustva našla svojo pot. Pot preko vseh preprek, betonskih, jeklenih, dvakrat zaklenjenih vrat, zapahnjenih in še zazidanih z obeh strani. In, ne, ne znam razložiti. In vem, da je zaseden. In, ja, še vedno sem mnenja, da se ne bom vpletala v to. Sem se pa tokrat enostavno odločila čutiti. Ker to, kar čutim, je božansko. Dela me mirno v duši. V meni zbuja tisti pravi občutek. In, ne, tudi tukaj ne razumem, zakaj je tako. Ampak je. Imam sliko, na kateri izgleda božansko (kot da kdaj ne). In gleda v našo smer. S takim hudo lepim rahlim nasmeškom. Kot da je tisti moment v življenju vse ok. In enostavno se je ne nagledam.

Kot je bilo zapisano v prejšnjem zapisu: zame je perfekcija moškega. In da sem to ugotovila, sem se morala popolnoma odstraniti. Tako ali tako sem že prej norela. Hormoni ali mogoče celo kaj drugega. Ne vem. Vem le to, da ko sem se vrnila z dogodka s KUD-om, sem se na neki točki zavedela, da je enostavno perfekten. Popoln. Tudi prej mi je kdaj že bil všeč kakšen moški. A vedno je bilo nekaj, kar mi mogoče ni bilo preveč všeč. Včasih tudi dejstvo, da je bil ta nekdo kadilec. Recimo. A sem nekako sprejela, ker imaš človeka pač rad. Pri temu sedaj pa me ne moti ničesar. Ničesar! Res ne. Nič nimam z njim pa se vse skupaj še vedno občuti kot da je tisti popolnoma prilegajoči se košček sestavljanke.

A je zaseden... Torej, kaj zdaj... :/