Dragi, najdražji T.,

ne vem, če mi bo uspelo spisati tole pismo. Vsaj ne tako, da bom v celoti zadovoljna z njim. Nekaj je zadeve izreči, nekaj popolnoma drugega pa je to napisati na list papirja. Ali pa celo kaj dejansko ubesediti. Zna se narediti, da bom kakšno stvar pozabila omeniti ali pa jo ne bom znala vklopiti v celotno sporočilo. Mogoče bom zadevo opisala tako kot mi jo narekuje srce pa boš v zapisanih besedah razumel nekaj drugega, lahko celo napačnega. Sicer upam, da ne. 

V živo je dosti lažje. A to sem že poskusila pa te takrat ni bilo. Čeprav si obljubil, da prideš. Dvakrat. In vsakič je bolelo. Težko se je bilo v tistem tednu posloviti. A sem vseeno hotela zbrati pogum za tiste, ki so mi nekaj pomenili. Predvsem zate. Ja, zelo me je bilo strah tistega trenutka. Kaj bom rekla sem neštetokrat zvadila. Strah me je bilo, ker se nisem navajena toliko odpreti. Sploh pred moškim, ki mi ogromno pomeni, jaz pa moram svojim čustvom z vso močjo zategovati ročno. Četudi sem dosti odprt človek; ja, tudi na spletu dosti stvari delim. A vse to ni niti tretjina mene. Strah me je bilo, da se boš umaknil in s tem hote ali pa nehote poteptal vse tisto, kar sem enostavno morala deliti s tabo. Samo s tabo. Tisto, kar je napisano v pismu (če ga še imaš, ne vem, se pa dostikrat vprašam), je bistvo vsega, ni pa vse. V živo lahko opazuješ odziv človeka. Takrat lahko med drugim kaj dodatno razložiš, ker si opazil, da oseba ni čisto točno razumela bistva. Pa te vseeno ni bilo. Ne prvič, ko sem te prosila, in ne drugič, ko si sam obljubil, da prideš. Ja, dosti stvari sva že dorekla po tistem. A pri vsaki stvari me vleče nazaj dejstvo, da te takrat ni bilo. Nikoli nisem izvedela, zakaj. 

Jaz pa se še vedno trudim. Čeprav se tudi jaz vsakič ustrašim in bi rada zbežala. Pa se spomnim, koliko mi pomeniš, in se zato opogumim. Vsakič, ko mi odpišeš, še posebej, ko si iniciator ti, sem v drugi dimenziji. Tam sva samo ti in jaz. Neskočno uživam. Z vsakim smeškom, ki mi ga pošlješ, pa se spomnim tvojega nasmeha, ki si mi ga podarjal v zadnjih dveh tednih, po darilu. Ja, ta je bil popolnoma drugačen. Ni bil prisiljen. Vsakič znova ti je razjasnil obraz in v njem se je čutilo tvoje srce, tvoja duša. Topel je bil in samo zame. 

Potem pa, na žalost, še vedno pride trenutek, ko utihneš. Sredi pogovora. Prebereš moje zadnje besede in to je to. Nobenega odziva ni. Takrat vem, da začnejo teči dnevi in tudi tedni, ko me zate ni. Dobesedno mi pretrgaš dušo, ki je minuto prej cvetela, takoj pa se pojavi strah. Koliko časa bo trajalo tokrat? Se boš tokrat odločil, da sploh ne pišeš več? Kaj sem rekla narobe? Sem se preveč vtaknila v kakšno stvar? Zmedeš me in spet pošlješ na začetek. Če sem skozi pogovor vsaj malce sklepala, da ti mogoče nekaj pomenim, mi s tem neodzivom, ki prileti od nikoder, ko je vse skupaj zelo nedolžno, podreš vse. Zakaj? Ti niti toliko ne pomenim, da bi se okorajžil in vsaj pisal večkrat? Ali veš, da se dan najlepše konča takrat, ko mi rečeš 'Lahko noč'? Da je dan v celoti fantastičen, ko mi pišeš. Pa četudi je to ob desetih ali enajstih zvečer? 

Sredi dneva se izgubim v spominih, v katerih se v živo spominjam tvojega obraza, pogleda, nasmeha. Tvojih posameznih gest, katerih ne bom nikoli pozabila. Obenem pa zaboli in po licu steče solza, ko se spomnim, da te mogoče ne bom nikoli več videla. Ti se namreč nikoli ne spomniš, da bi se kdaj dobila v živo. Jaz se. Velikokrat. A ne predlagam, ker bi spet utihnil. Ali pa te enostavno ne bi bilo. Tako kot zadnje dva dni moje aktivne zaposlitve. Vidiš? Takole se vse vrne na to rano, ki še ni zakrpana. 

Med počitnicami si počival. Pravilno. Mogoče naivna, a upala sem, da boš na neki točki pisal, če imam čas, da se dobiva na kakšni kavici. Ali pa greva na kakšen sprehod, če je že bilo lepo vreme. Pa nisem dočakala. Si raje utihnil sredi pogovora. Malo pred tem si se odprl bolj kot bi lahko pričakovala. To me je razveselilo in postavilo na neko posebno mesto. Laskalo mi je. Zelo. Spustil si me v zasebno življenje. Potem pa utihnil. 

Zakaj? Res ne veš, da vsakodnevno mislim na tebe? Res ne veš, da si zaželim, da bi se kar naenkrat pojavil pred mojimi vrati s tistim nasmehom, ki me sezuje? Ali pa da bi se kar naenkrat sredi dneva na mojem telefonu poleg tvoje profilne slike izpisalo "Pogrešam te". V katerem koli jeziku. Enostavno zato, ker se ne bi mogel več zadržati in bi se odločil odpreti v celoti. Verjemi mi, da te ne bi zavrnila. Nikoli! Tako bi mi lahko povedal še kaj več. Mogoče celo to, da me imaš rad. Tako kot jaz tebe že dolgo. Toliko, da verjetno nikoli ne bom našla pravega načina, ki bi ti korektno pokazal vse, kar se dogaja znotraj mene. 

Jaz te pogrešam. Vsak dan. Vem, prejšnje (šolsko) leto sem se razvadila, ker sem te srečevala vsak dan in večkrat. Sedaj pa to doživljam le v sanjah. Nekaj noči nazaj, ko naj bi skozi sanje baje prejeli sporočilo, se mi je sanjalo o tebi. Ob zgoraj omenjenih napovedih se ponavadi zjutraj sanj ne spomnim. Tokrat je bilo drugače. Zjutraj, ko sem pripravljala zajtrk, si stopil skozi vrata. S tistim nasmehom, ko se nasmehnejo še tvoje oči. Tudi dejstvo, da je v kuhinji bila moja mama, te ni zmedlo. Nato si rekel, da se greš še umit. In si šel. Verjetno v službo ... 

Pogrešam te! Zelo! Ti bom kdaj pomenila toliko, da se boš samo zato opogumil? Ali boš enkrat samo utihnil in takrat za vedno?

J.

Kje sem ...

Resnično ne maram takšnih obdobij. Nisem slabe volje sicer. A imam po enem letu malce preveč časa in glava spet razmišlja. Analizira. Preračunava. Deset let nazaj si nisem tako predstavljala svojega življenja. Pa poglejmo, kje je danes.

Sem univerzitetno diplomirani anglist. V času študija in po njem sem se naučila še ogromno stvari. Sama od sebe, ker me je enostavno zanimalo. Ker nisem vajena stagnirati. Tudi, ko počivam, ne (tega nekateri ne razumejo; o tem kasneje). Po diplomi sem imela dve resni redni službi. Obe tako ali drugače odgovorni. V obeh letih sem odnesla toliko izkušenj, da se sploh ne da opisati. Torej, sem se tudi tam naučila ogromno. Organizacija, vodenje, administracija, koordinacija, komunikacija, adaptacija različnim situacijam, dejstvo, da ne moreš vedno dobiti določenih informacij točno takrat, ko jih potrebuješ, ker mogoče druga stran še ni pripravljena ali ker enostavno nima časa, pa vseeno ni konec sveta, ker lahko svoje zadeve urejaš naprej tudi, ko dejansko dobiš potrebno informacijo, poučevanje odraslih, tutorstvo odraslih in otrok, dostop do posameznika ter kako nato zadeve tej osebi razložiti, da mu/ji je jasno, kako sebi organizirati totalno zapolnjen čas in še vedno najti luknjo, da dodaš kakšno delo ali vsaj nekomu mimogrede pomagaš, dejstvo, da očitno imam občutek za otroke, kar me preseneča vsakodnevno, dejstvo, da se znam odpreti tudi, ko me je najbolj groza (no, ja, tam, kjer bi se rada, je še vedno preveč dvomov in se raje ne pa bi se po drugi strani zelo rada), ... OGROMNO!

Za časa svoje brezposelnosti sem najprej izpopolnila svojo tehniko kuhanja in pečenja. Poleg tega, da sem popolnoma osvojila osnovne tehnike pri vsem tem, sem dodala še številne svoje note. Še danes mi vse to predstavlja sprostitev, odklop od sveta. Še vedno je kuharija umetnost čisto na svojem nivoju. Obožujem opazovati sprotni proces, sprotne polizdelke, spreminjanja, obarvanja hrane, vzhajanje testa pod vplivom kvasa, pecilnega praška ali pa sode bikarbone. Razveseljuje me dejstvo, da je na svetu toliko različnih kulinarik, katere lahko vsakodnevno preiskušam in tako v svoj dom prinesem malce tiste države, tiste kulture. Še vedno sem obsedena z dobrimi kuharskimi oddajami, a pogrešam Food Network. Tam so bili bolj odprti kar se obzorja tiče. Bolj kot program, ki ga samo občasno spremljam sedaj. Navdušena sem nad tem, da mi nikoli ne bo zmanjkalo receptov za preizkušanje, ker se vsakodnevno rojevajo v ljudeh, ki nato o tem poročajo po internetu, po svojih blogih, po televiziji, časopisih, ... Mislim, da sem gurman postala že dosti prej, ko so me o tem učili kar vsi trije, oče in mama, oba s srcem v gostinstvu, in brat, ki je to ljubezen začel odkrivati nekaj let preden je umrl. Hrana ni v naših življenjih samo zato, da jo pač jemo. V hrani je treba uživati. V izgledu, v okusu, v situacijah, pri katerih je prisotna, spoznati je treba začimbe in z njimi ravnati preudarno. Vse to in, ja, tudi ljubezen do hrane in kuhanja blazno poveča užitek dejanskega prehranjevanja. Vse to pa še posledično poskrbi za pravo prebavo, ki se začne že v ustih. Že tam se izloči ogromno encimov, ki pripomorejo pri vsemu. Torej, vsakič, ko si vzamem čas, da hrano v miru zgrizem in okusim, zraven pa dobesedno predem in še zaplešem (ne, ne pretiravam), obenem že skrbim, da bo ta prebavljena kot je treba.

Moj naslednji projekt je bil make-up. Raziskala sem tisoč in en način. Pregledala številne videe na spletu, kjer ženske enostavno obvladajo, opazovala slike na Instagramu, sledila znanim artistkam na Snapchatu (ja, tudi Snapchat sem si omislila), ... V prakso sem se spustila z groznim strahom, da bom na koncu maškara, katere se bodo ljudje ustrašili še v temi. Nazadnje sem se naučila toliko stvari, za katere tu v Sloveniji še vedeli niso. Dostikrat sem prišla v velike znane drogerije pa se jim sanjalo ni, o kakšni obliki make-up-a jim razlagam. Kakšno leto kasneje so tudi tam vedeli, npr. kaj je osvetljevalec (??). Za tem so nastali številni selfie-ji, za katere sem prepričana, da gredo še mnogim v nos, ker 'da je pri teh letih še vedno obsedena s tem'. V resnici pa sem želela samo prikazati rezultate različnih make-up look-ov. Ampak, ok. Complain. Whatever. Dodatno sem pridobila tudi na svoji samozavesti. Tudi pri #nomakeuplook ali #nomakeupselfie.

Spoznala sem sebe. V številnih življenjskih situacijah. Tudi v službah. Vsakič znova sem ugotovila, da sem še bolj trmasta (ali pa vztrajna, kakor želite) kot sem dejansko mislila. V večih primerih sem ugotovila, da je moj prag potrpljenja še višji kot mi je bilo do sedaj znano. Pri otrocih. In pri odraslih. Skozi leta opažam, da je moje srce kljub številnim ranam še vedno sposobno nekoga imeti rad z vso dušo točno takšnega, kakršnega je.

A ...

En teden me loči od mojega 34. leta starosti. Sem še vedno samska brez možnosti, da bi komu lahko bila toliko všeč, da bi me imel rad do lune in nazaj, jaz pa njega. Kakšne so potem tu dejanske možnosti, da si v naslednjih nekaj letih oblikujem zdravo zvezo s takšnim moškim, s katerim se v tem času odločiva tudi osnovati svojo lastno družino? Zato, ker se imava tako rada, ker se znava podpirati, ker se znava spoštovati, ker sva iskrena en do drugega ter še zaradi tisoč in ene stvari, se odločiva, da sva eden za drugega. Ne eden drugemu druga, boljša polovica. Ampak tista celota, ki se tako lepo prilega drugi. Zato vse skupaj tako lepo pelje, da bi lahko ostala skupaj do konca svojih dni ter istočasno vzgojila dva ali tri prekrasne otroke. Enega ne, ker biti edinec ni luštno. Sploh če veš, kako je, ko sta enkrat bila dva. Dva, ok, lahko. Ampak, kaj če se prehitro komu kaj naredi? Naj ima tisti drugi vsaj še enega sorojenca. Za podporo. Ali preprosto zato, da je brat ali sestra. Zadnje čase so moje 'izbire' očitno nerazumne. Nepravilne. Jaz zadeve vidim drugače. Pa vseeno ni dovolj. Najbrž. Ne bom o tem. Boli. Ker še vedno ne razumem, kdaj sem postala nespametna. Baje. :(

Služba. Večni problem, služba. Diplomirala sem leta 2009. Junija. Sedaj je julij 2017. Ne, nimam še redne službe. Zakaj? Ne vem. Res ne vem. Izobražena sem. Sposobna tudi. Celo številne izkušnje so že v mojem rezimeju. Pa vsakič nekaj manjka. Na začetku so bile problem izkušnje. Pač, ni jih bilo. Potem sem jih začela pridobivati. Začela sem se dokazovati. Pokazale so se možnosti, ker se je naša država odločila pripraviti razpis, preko katerega bi delodajalci lahko zaposlovali mlade do 30 za nedoločen čas. Pa so nekje na poti naleteli na polža pred pokojem in se je vse skupaj toliko zavleklo, da sem dosegla tisto magično številko 30. Služba pa mi je, kljub interesu delodajalca, spolzela skozi prste. Za tem poslane številne prošnje; pri nekaterih sem bila perfekten kandidat glede na razpis. Pa sem spet padla ven, ker sem že bila 30. So šele potem povedali, da so iskali takšne, za takšen razpis. Potem dobim službo v šoli. Svoji almi mater. Svet v malem, vam povem. Presenečenja in blagoslovi iz dneva v dan, za vsakim vogalom, v vsakem srcu, odraslem in otroškem. Pa je spet raslo upanje, da mogoče dobim nekakšno, nekakšno (!) možnost za podaljšanje zaposlitve oz. za dejansko zaposlitev, ker sem baje zelo dobro delala. Sodelavci so me imeli radi, otroci so me vzljubili, (stari) starši so me že sprejeli za svojo. Do zadnjega dne sem utopično upala, da me bo ravnateljica poklicala k sebi in mi ponudila kakšno možnost od septembra naprej. Mogoče sem se pa celo leto motila in je le spremljala moje delo. Pa na koncu jaz stopim do nje, da vsaj ne bom nekulturno kar odšla. Takrat mi je že bilo jasno, da tiste ponudbe ne bo. A mi s svojimi pripombami na izredno prefinjen način potlači vse tiste pohvale, ki sem jih prejela od ljudi, s katerimi dejansko sem sodelovala. Moje celotno leto, ki je bilo uspešno na številnih področjih, je poteptala z dvema kratkima stavkoma, ki me sicer tisti trenutek nista niti najmanj ganila. V teh dneh pa mi je postalo jasno, da mi verjetno ne bi dala možnosti opravljati prakse pri njih, če mi dejansko uspe priti do pedagoških izpitov. Zakaj je bilo to potrebno? Ni se mi bilo težko truditi skozi leto, ker sem v delu uživala. Res sem. Vem, da to ves čas ponavljam, a sem. Toliko boljše je bilo, ko sem videla še rezultate vsega. Potem pa na koncu takole. Še priporočila si po njenem nisem zaslužila. Nazadnje mi je očitala, da sem na računalniku kadar koli me vidi. Ja, usta mi je zaprla. Sicer ne vem, kdaj, ker sem malokdaj bila blizu kakšnega. Sem pa res včasih med dežuranjem pogledala po telefonu. Po spletu. Ker po njenih navodilih nisem tisto obdobje smela delati ničesar drugega. Torej, naj sedim in gledam v zrak? Ne morem. Nisem navajena tega. Ne morem sedeti in stagnirati. Nekaj moram početi. Zato sem raziskovala po spletu. Za službo, idiot jaz. Pa tudi ni bilo prav. Celo življenje sem bila tako ali drugače rinjena v pedagoške vode pa sem se branila z vsemi štirimi. Ko sem lansko leto popustila, poskusila in se našla v tem, sem imela proti koncu te pogodbe le eno željo: Če mi je res namenjeno, da sem učiteljica, naj se mi pot odpre do konca. Naj se mi odpre delovno mesto in naj se mi odpre možnost, da opravim pedagoške izpite. Pa se je spet vse zaprlo.
Kako sedaj s službo? Ne vem. Moj plan so pedagoški izpiti. A to spet pomeni, da bom vsaj dodatnih šest mesecev doma. ČE bo letos sploh možnost.

Amerika. Velika želja. OGROMNA! Od majhnih nog. Še ko sem gledala Santo Barbaro in podobne zadeve. Še preden sem sploh razmišljala o tem, da bom v šoli imela angleški jezik. Še preden sem sploh vedela, da bom na koncu ta jezik tudi študirala. Z dušo. Da ga bom po diplomi tudi živela v prostem času. Ker, ja, vedno bom anglistka s celotno dušo. Temu primerno se je želja večala, ideje nabirale, navdušenje rastlo in rastlo, ... Želja je sedaj že v takšni razsežnosti, da si je ne znam več predstavljati. A v meni prebiva strah, da se mi z vsakim letom odmika. Nekaj let nazaj sem jo zatrla v celoti. Takrat je brezposelnost bolela do kosti, do dna duše (ne, res nisem dramatična, za vse tiste, ki takšnih občutkov ne morete razumeti). Lažje je bilo zatreti eno izmed največjih želj v mojem življenju, ker  ... ne vem ... enostavno je bilo lažje. Še vedno je bolelo, a manj. Potem pa se je v tem letu želja spet zbudila. V vsej svoji milijonkratni veličini. In žari. Gori! In že počasi boli ... Spet ...

Kje, torej, sem? Sigurno ne tam, kjer sem sebe brez dvoma videla kot 24-letna študentka. Prepričana sem bila, da bom čez 10 let diplomirana, redno in srečno zaposlena, mogoče celo poročena ali pa vsaj v stalni srečni zvezi z moškim, ki bi vsak dan nehote dokazoval, kako dobra oseba je in kako dober oče je najinim otrokom. Živela bi. Dejansko bi živela. Ne pa komaj poskušala držati glavo nad vodo kot jo sedaj, ker spet ni zaposlitve, da o drugih zadevah sploh ne govorim.

Trenutno imam le dve ogromni želji, za kateri me ni strah vsakodnevno poslati goreči prošnji tja gor v nebo. Z ogromno solz, ki bolijo, ker so polne hrepenenja. Mogoče me bo nekoč nekdo slišal ... In bo tudi ta izgubljena duša našla svoj prostor pod soncem.

Spet adijo ...

Spet se mi trga srce. Na različne načine in različne konce. Točno en teden je odkar sem oddelala svoj zadnji delovni dan v svoji osnovni šoli. Vedela sem, da bo hudo. V zelo kratkem času sem se močno navezala. Na sodelavce, ki so me sprejeli kot da sem takrat podpisala pogodbo za nedoločen čas. Na otroke, ki ti zelo hitro prirastejo k srcu. Če me je prej kdaj koli skrbelo, da nimam pravega občutka za otroke, sem sedaj odkrila nek velik, a zelo pomemben delček sebe, ki ga nisem poznala. Vsaj ne preveč dobro. Vedno sem želela imeti svojo družino, svoje otroke. To je moja večna velika želja. A je bil v meni strah, da nekako temu nisem kos. Pa mi je življenje dokazalo nasprotno.

V teh dneh je skozi mene švignilo na tisoče spominov. Takšnih, na katere sem večkrat pomislila, in takšnih, na katere sem skoraj malce pozabila, ker sem imela nekako v sebi, da pa bom to tako ali tako še podoživela. Zadnje dni pa padajo name številna realna spoznanja. Jutranjih tisoč in enih otroških glasov ne bo več. Tistega vsakodnevnega bežnega pozdrava in nasmeha tudi ne bo več, ker mene ne bo več tam. Ne bo več debatiranja z učenci, ko je čas. Niti hecanja. Ne bomo se več kuhali v jedilnici in se zraven nasmihali posameznim norčijam, ki jih izvajajo učenci med kosilom. Kdo bo eno izmed učenk v manjši skupini prepričeval, da se splača potruditi, ker vem, da je sposobna? Kdo bo mlademu fantku povedal, da tega in tega ne sme. Kdo bo sedaj nepričakovano objel mene, ko bom šla po svojih poteh? Vse to in še več bo le še ostalo v spominih tistih dveh let, 2016 in 2017. Sčasoma pa bo občutek kot da sem si vse to skupaj le domišljala.

Boli večkrat na dan. Boli ves dan. A vsake toliko časa mi oči zalijejo solze, ki vse skupaj še poslabšajo. Počutim se kot da sem bipolarna. Vsaj mislim, da se to tako občuti.

Facebook pri vsemu skupaj zadnje čase ne pomaga preveč. Pri spominih, ki ti jih pokaže za vsak dan, se mi zadnje čase prikazujejo stvari, katere sem objavljala z veseljem. Z veseljem, ker se mi je začenjal dopust, in z veseljem, ker sem vedela, da septembra pridem nazaj.

Poleg vsega se je vzporedno zame razvijala še zelo pomembna zadeva, ki boli toliko bolj. Vem, da sem za posamezne zadržke tekom leta kriva sama. Skepticizem ni vedno dobra lastnost. A hvaležna sem za vse, kar je iz tega nastalo. Še danes, ko se peljem mimo restavracije, kjer smo praznovali novo leto skoraj en mesec prej, me zaboli, ker sem se takrat tako močno počutila del kolektiva. Danes pa vem, da to nisem več. Približno tisti dan oz. okoli tega se je zame začelo razvijati tudi zelo pomembno čustvo, katero vse do sedaj nisem mogla odmisliti. Pa ne, da bi ga sploh hotela. Čeprav je bilo vmes težko. Scepticism is a b****, I'm tellin' ya. A je vztrajalo. Na več načinov. Pomeni mi ogromno in najraje bi dejansko zakričala na ves glas, kaj čutim. Pa si ne upam. Ker nočem uničiti tega do sedaj. Tako je poleg številnih ostalih stvari, ki norijo v meni, boj še v to smer. Po eni strani sladek, po drugih strani močno grenak. Želim si počitnic. In dopusta. Ker ga močno potrebujem. Rada bi se ga že veselila. Pa mi nekako ne uspe obrniti misli v to smer. Težko se je poslavljati. Vsakič znova. Tokrat pa milijonkrat več kot prej.

Dragi brat ...

Spet je skoraj leto naokoli. Obdobje, ko se v glavi odvrti tisto zadnje leto s tabo. Pa nikoli ni lažje.

Čisto vsak dan te pogrešam. Še vedno te povežem s tolikimi stvarmi v življenju in pri marsikateri mi še danes ni čisto jasno, da te pač tam ne bo nikoli več. Veš, rajši bi imela, da sva skregana in ne govoriva, ker bi takrat vedela, da si nekje in da si ok. Živ. Ker v takih primerih vedno obstaja možnost, da se o stvareh pogovori ter se jih razčisti. Tako pa me vsake toliko časa močno udari dejstvo, da, ne, ne bo te več nazaj. Ne bom več debatirala s tabo do petih zjutraj. Ne bova več doživljala življenjsko pomembnih stvari skupaj. Samo jaz jih še bom in si istočasno močno želela, da bi te lahko poklicala in povedala novico. Ali pa da bi jo delil z mano.

Vsako leto ti ob obletnici namenim objavo na spletu. Mnogi so sigurno mnenja, da zato, ker iščem všečke in pozornost. V resnici pa se spomnim tvojih besed v pismu, ko si dvomil, da se te bo nekdo po tolikih letih še spomnil. Zato ti pišem. Ker poskrbim, da se te. Pa tudi, če tega ne bi storila. Se te. Vsako leto znova in še vmes. Tu si se motil. Tudi takrat sem vedela, da si se.

Kot sem že napisala očitu, čas popolnoma ničesar ne spremeni. Še vedno te pogrešam toliko in še več; kot vse tiste dni, ko te ni bilo več med nami. Še vedno pogrešam tvoj nasmeh in smeh, tvoje nasvete, tvoj glas in tvoje hece. Ne, čas res ničesar ne spremeni.

Tako se tudi letos filmček v moji glavi začne z obiskom pri tebi v Ljubljani februarja 1999. Ko sva se poslovila na železniški postaji, sem naenkrat začutila močno potrebo po joku. V srcu se je tisti moment nekaj utrgalo, raztrgalo in sprožilo naval solz, katerih nisem mogla zadržati. Nisem jih razumela. A kaj bi dala, da bi vedela, da sem se že takrat poslovila od tebe. Za zmeraj. Kot da bi vedela, da maja istega leta te možnosti ne bom imela. V zadnjem tednu so se stvari čisto prehitro odvijale. Ti si na inštitutu imel svojo gužvo in svoje obveznosti, jaz pa sem bila zakopana v tiste zadnje prvega letnika gimnazije. Zato nisem vedela, da se bliža konec, ki bo tebe odnesel daleč stran od mene, mene pa zasul za skoraj 10 let.

Ne, še vedno nisem ista. Res je, da sem se od takrat močno spremenila. Naredila sem ogromno na sebi in na to sem ponosna. Sem pa še vedno močno občutljiva. To slednje se pokaže okoli raznih obletnic. Nekaj let nazaj sem si obljubila, da ne bom več obeleževala obletnic smrti, ker je potrebno častiti vajino življenje. Pa me srce kar samo spomni na to. Ker sem dosti dni prej čudna. Močno čudna. Občutljiva. In šele nato ugotovim, 'kje' smo.

Zadnje čase imam v glavi tisoč in eno stvar.

Skrbi me služba. Po pogodbi imam še približno 2 meseca. Kaj bo potem, ne vem. Groza me je dejstva, da bom mogoče spet doma. Nočem več. Dovolj je bilo.

Čutim, da izgubljam prijateljico. Zato, ker se ne strinjava. Sploh ni važno, zakaj. A to boli.

Ljubezen. Kot vedno. Je interes ali ni? Ne vem. A hočem, da, če se ima kaj za razviti, naj se naravno. Brez pomoči drugih. Če ne, potem imam raje, da ne ve. Ker nočem neprijetnosti med nama.

Ti. Je potrebna dodatna razlaga?

Ja, spet sem v obdobju tiste zgoraj omenjene čudnosti. Nisem pesimistična. Tisto še predobro poznam, saj sem takšno življenje živela polnih 10 let +. Sem pa največkrat napeta in tega ne znam povezati z ničimer v trenutku ali okolici. Dogodki, besede, ipd., ki me največkrat sploh ne ganejo, me v tem času hitreje prizadenejo. Velikokrat celo v dno duše. Vem, da bo po obletnici spet vse po starem in bom ok.

Do takrat pa te predvsem pogrešam do vesolja in nazaj.

Valentinovo pismo tebi

Sodelavec mi je prejšnji teden namignil, sicer v šali, da bi morala začeti pisati. Ko mi ni bilo jasno, kaj točno naj bi ustvarjala, je še dodal, da valentinovo pismo. Simpatiji (no, ok, on je rekel simpatijam??). Pa sem vse skupaj odpravila. Odmahnila z roko, ker sem bila ravno prejšnji dan razočarana. Sreda je na koncu bolela.

A ker sem že enkrat prej rekla, da od tebe ničesar ne pričakujem, ker nimam te pravice, bom napisala le tule. Možnost, da te besede pridejo do tebe, je minimalna. Zato te tako res ne bom po nepotrebnem obremenjevala.

Na samem začetku tole: HVALA, KER SI!

Tisti 'drugi' v eni izmed prejšnjih objav se je kar hitro spremenil v prvega in edinega. Še ne dolgo tega se mi je to dejstvo potrdilo v vsej svoji veličini. Mogoče celo nikoli ni bilo drugače, a sem se dolgo branila, ker v meni še vedno biva nek strah. Še zdajle, ko pišem te besede, nisem prepričana, kaj lahko ubesedim in kaj ne. A ko sem se odločila, da zadevo postavim na stranski tir, so se šele odprla vrata. Na veliko. In v nekaj zelo dobrega in zanimivega.

Veselim se vsake možnosti, ko te lahko spet vidim. Pa četudi samo za nekaj minutk ali sekund. Slednje so pogostejše in najslajše, saj so ravno te najbolj pristne. Na žalost. (?) Pri vseh ostalih največkrat stika sploh ni in takrat te najbolj pogrešam. Pa četudi stojiš nekaj metrov ali centimetrov stran.

Ko se srečava v kakšnem večjem prostoru, tvoj pogled, če sploh sreča mojega, v naslednjem trenutku pozabi. Jaz dostikrat ne gledam v tvoje oči prepogosto in predolgo, saj se zavedam, da lahko moje prehitro izdajo vse tisto, kar bi rada prikrila, ker nočem uničiti vso dobro, ki se je v novem letu izboljšalo skoraj do nerazpoznavnosti. Bojim se, da boš tisto, kar bi drugače kričale, zavrgel. Zato sem tiho. In skrivam. Oči zato begajo.

Vsakič znova me tvoji srčni nasmehi sezujejo. Koncentracija pade na najnižji nivo. Škoda besed za opisovanje situacije, ker ne gre. Vse tisto, kar čutim točno tisti trenutek, se ne da primerjati z nobeno primerno besedo. V nobenem jeziku. Je že res, ko pravijo, da se prava občutja ne dajo opisati.

Ko pridejo tiste redke priložnosti, ki so sestavljene iz številnih minut, je dan popoln. Ne glede na njegovo vsebino prej ali potem.

Moj najljubši trenutek je še vedno tvoj nasmeh, ki se je s tvojega obraza do mojega prikradel tako prikrito, a tako nežno. Niti najmanj si ne predstavljaš, kaj si v meni zbudil tisti nepričakovani moment, ko si s presenečenim, a otroško nedolžnim nasmehom tik pred mojim odhodom prikrito pogledal proti meni kot bi želel z mano deliti tisto hvaležnost, ki si jo čutil takrat. Tisti nasmeh je bil najbolj zgovoren do sedaj.

In še čisto na koncu: ostani to, kar si! Grandiozna oseba z veliko zagnanosti, velikim srcem, ki ga še vseeno malce preveč skrivaš (me pa veseli, da sem ga imela možnost vsaj malo spoznati), in strokovnjak v tem, kar počneš (čeprav tam pa tam v tvojih očeh opazim, da želiš skriti nesigurnost, ki je popolnoma neutemljena). Ne dvomi vase in svoje sposobnosti. Ker bi te bilo škoda.

In sedaj se vračam v ozadje. Kot da tega nisem nikoli napisala. In če kdaj prebereš, kot da nisi. Nič ne zahtevam. Nič ne pričakujem. Obljubim!

Dreading June ...

Ja, dreading ...

Vem, da je šele januar. Da se bliža februar. A tudi novo leto je šele minilo pa že lezemo v drugi mesec.

Nikoli ni bilo lahko zaključiti delovnega mesta za določen čas. Vedno je bilo nekaj, kar me je držalo tam in vsakič znova sem pustila delček sebe. Tokrat ne vem, kako bo. Sicer niti ne bi še razmišljala v to smer. A je v zadnjem mesecu odšlo kar nekaj oseb zaradi enakih vzrokov in nehote so se moje misli hitro naselile v junij. Kako bom lahko zapustila to delovno mesto? Ravno tistega, katerega me je bilo tako strah, ker sem bila prej vedno mnenja, da jaz pa nisem za v šolo. Jaz pa nimam daru za poučevanje. Sploh pa naj ne bi imela občutka za otroke. Pa sem vseeno nekako ekstremno hitro padla v svoje zadolžitve in odzivi so bili odlični. V teh nekaj mesecih sem našla še delček sebe, ki se je nekam skril. Odprla sem ga v srcu, kjer je do sedaj ostal zaprt z vsemi možnimi ključavnicami in zapahi. Le kako te otroci ne bi mogli odpreti? Vsakodnevno te presenetijo tam, kjer najmanj pričakuješ. Ko je ena izmed učiteljic pred novim letom povedala, da pridem tudi v 2017 nazaj, so med vriskanjem stekli do mene v objem. Skoraj podrli so me. Jaz pa sem komaj zadržala solze. Potem so otroci, ki so v jedilnici med kosilom pritekli do mene samo zato, da so voščili novo leto.  Pa takšni, ki se ti nekje v šoli priplazijo izza hrbta samo zato, da te objamejo. In tisti, ki te preko celega prostora kličejo po imenu, ker te želijo pozdraviti ali pa ti nekaj povedati. Spet drugi ti povejo, da so te videli nekje v trgovini med počitnicami ali pač izven delovnega časa. In vsi tisti, ki se ti zjutraj vsak dan v množici vseh otrok nasmehnejo in plašno ali pa veselo pomahajo za 'dobro jutro'.

Kako, torej, naj junija zaključim delo tu? Tokrat ni samo kolektiv, v katerem se počutim zelo prijetno in vsak dan zelo rada pridem v službo. Tu so otroci, od katerih se bom na nekakšen način morala posloviti pa ne vem, kje bom našla moči. Groza me je. Res!

Možnost podaljšanja je minimalna. No, ja, če sploh obstaja. Pravijo, da moraš vedno imeti upanje. Vsaj malce. A težko se je tega držati, če je realnost še preveč prisotna. Tudi ti, ki so do sedaj odšli, so tu delali dlje kot jaz in niso ostali. Ne po lastni izbiri. Kaj bi pri meni bilo toliko boljšega, da bi ravno jaz doživela izjemo? "Mogoče se odpre kakšno delovno mesto?" pravijo nekateri. Po moji dosedanji sreči se kakšna odlična možnost prej odpelje kot pripelje.

Jaz zaključujem s 30. 6. Istočasno gre v pokoj ena izmed dolgoletnih učiteljic. Mogoče bo meni uspelo oditi tiho. Neopazno. Ker bo njen čas. Tako mora biti. Na mene se ne bodo spomnili.

Mogoče bom v tem času pustila kakšen pečat. Kakšen manjši, a opazen. Mogoče. A me verjetno ne bo več tam, da bi to videla. V končni fazi pa tako ali tako ni pomembno videti rezultate. Če dejansko bodo, sem naredila svoje. Dosegla svoj namen. Mogoče bo celo nenamensko. V meni je sigurno veliko novih pečatov. Takšnih, ki so me še bolj spremenili. Na bolje. Takšni, ki so me naučili ogromno. Upam, da sem vsaj v tem času vračala z enako mero.

Trenutno je moja naloga, da svoje delo vestno opravljam še naprej. Da misli preusmerim samo na to in druga dela, ki me bodo sproti 'srečala' do takrat. In da uživam še vsaj v tem času. Uživam! Predvsem tudi to. Ker so le tako rezultati kakovostni. Vsaj upam.

In še dodatni razlog bo naredil odhod težji ...

Do junija torej ...

Srce vs. razum = mazohizem?

Novo leto je spet tu. Kliše v tem stavku? Ja, priznam, res je. Ampak mi najprej ta pride na misel pri celotni situaciji. Če v decembru nisem bila prepričana, ali je to v moji glavi res zmeda, sem sedaj lahko 100%. Ne, ne zaključiti pri prvem odstavku. Tudi pri drugem ne. Res ne. Berite dalje.

Ves ta čas sem kljub vsemu nora na istega moškega, katerega sem že omenila na tem blogu. Tudi ko sem ga srečala skoraj pol leta kasneje in sva bila tik na tem, da se zaletiva en v drugega, ima name še vedno isti učinek kot prej. Ni veliko stvari ali pa ljudi, ki mi lahko na hitro zaprejo usta. On pa je eden izmed redkih. Ko ga sredi polovične teme prepoznaš po njegovih očeh, na katere sem enostavno nora, in se ti te iste oči nasmejijo sredi koncerta nekaj dni kasneje, ko najmanj pričakuješ, si res vesel, da tisti moment sediš, in res nočeš, da se trenutek zaključi. A je še vedno zaseden in to dejstvo utruja vsakič, ko si ga zaželim. Kljub vzpodbudi nekaterih, da bi morala nekaj narediti v tej smeri.

Pa se nekje sredi vsega tega, ko ga poskušam odmisliti samo zato, da me ne bo preveč bolelo in utrujalo, zbudi v meni nekaj nepričakovanega do nekoga drugega, ki pa se, ironično gledano, ravno tisto obdobje do mene obnaša kot največji idiot. Dejstvo, da ne vem, zakaj je temu tako, samo še doda k nepričakovanemu mazohizmu z moje strani. Nekje sredi vsega skupaj mi kar naenkrat ni več vseeno do dotičnega moškega. Boli me predvsem to, da sva se še ne tako dolgo tega razumela. Ne bom pretiravala. Nisva bila najboljša prijatelja. Bil pa je tisti miren odnos, za katerega sem nekako vedela, da je ok. Da je on ok in da sva midva ok. Vsakič, ko sem ga srečala, sem ga lahko samo pogledala in je vedno pozdravil, se nasmehnil, včasih še kakšno pripomnil in me je nekako prizemljil za tistih nekaj sekund. Ali pa celo za nekaj minut dlje. Potem pa popolni obrat, ki se je začel z ignoranco in ob vsakem stiku stopnjeval za vsaj eno stopnjo. Toliko, da mi je bilo žal, da sem mu kdaj sploh kaj rekla. In, ja, začela sem se odmikati. Sem pač tip človeka, ki se odmakne, če dobi občutek, da je nekomu odveč ali pa da ga/jo nekdo ne mara. Saj razumem, da ne moreš biti všeč vsakomur. Kot oseba. Res razumem. A prej je bil do mene ok. Zelo ok.

Pa se spet vračam na prejšnjega moškega. Z mislimi, s čustvi. Ker čutim, da se poskušam nekako zaščititi pred tem, da bi spet bolelo, ko bo ta, drugi, nesramen do mene. Prvi namreč nikoli ni bil. Če sem še nedolgo nazaj tehtala, do koga dejansko nekaj pravega čutim, mi je sedaj še manj jasno.

Naveličana sem, da se v meni vedno razvijejo čustva do nekoga, ki je v končni fazi napačen moški zame.

Pri prvem imam dovolj, da se počutim slabo vsakič, ko si zaželim, da bi bila z njim, ker to istočasno pomeni, da si želim, da prekine s svojo sedanjo partnerko. To spet pomeni, da si želim, da se zveza dveh drugih oseb zaključi, kar niso dobre misli, niti dobre želje. Da pa si ga želim vsakič, ko vidim njegov nasmeh, je nekontrolirano. Pustimo dejstvo, da je minilo že eno leto, v katerem so se pokazale zanimive situacije, a nobena tista, kjer bi dejansko lahko kaj naredila. Ja, spet se vračamo na to, da je zaseden.

Pri drugem me moti dejstvo, da je spremenil ali mnenje o meni ali pa samo odnos. V vsakem primeru me končni produkt boli, ne prinaša ravno upanja in bi se rada umaknila. Pa vseeno pridejo vmes obdobja, ko pokaže, da je še vedno tisti preprosti moški, ki zna očarati vsakič znova in je užitek biti v njegovi prisotnosti.

Ves ta čas sem sicer čutila potrebo po tem, da se razpišem tule. A sem se premislila, ker nisem hotela, da se preveč in prehitro izve. Še sama situacije ne razumem popolnoma. Kljub vsemu mi je še vedno do enega in do drugega, čeprav mogoče ne bi smela ali enostavno ni prav. (Razumete torej, od kje ideja, da sem mazohist?) Pa se vsakič znova spomnim na dneve okoli božiča, ko me je ignoranca drugega moškega pripeljala do besa in sem sredi dneva naredila ogromno kilometrov samo zato, da se rešim odvečne energije. Ko sem nekje sredi poti hotela zatuliti - toliko me je tisti moment jezilo dejstvo, da je svoj odnos spremenil pa mi ni niti malo namignil, čemu.

A sem vseeno prišla na to stran. Vseeno sem izlila norije, ki se tiho, a obenem glasno dogajajo znotraj mene. In če prebere, prebere. In če se prepozna, prav. Dovolj je tistega strahu, da bo kdo kaj preveč izvedel. Popolnoma nič ne zahtevam od njega. Ne od njega, ne od prvega. Nimam pravice. Imam pa pravico čutiti. Čeprav ta čustva niso v obsegu moje kontrole, kar je za 'kontrolfrika' v meni totalno mimo. In ko se po praznikih spet vrnem v 'svet', bom poskušala te stvari odmisliti, jih dati na stranski tir. Obenem pa vem, da bom nekje prikrito še vedno uživala v občasni prisotnosti drugega pa četudi bo do mene spet nesramen.

Mazohizem na višku, vam povem.

(In če so stavki zmedeni, totalno zapleteni, izven kakršne koli stilistike, je to izključno zato, ker je takšna tudi moja glava. In srce.)