Kje sem ...

Resnično ne maram takšnih obdobij. Nisem slabe volje sicer. A imam po enem letu malce preveč časa in glava spet razmišlja. Analizira. Preračunava. Deset let nazaj si nisem tako predstavljala svojega življenja. Pa poglejmo, kje je danes.

Sem univerzitetno diplomirani anglist. V času študija in po njem sem se naučila še ogromno stvari. Sama od sebe, ker me je enostavno zanimalo. Ker nisem vajena stagnirati. Tudi, ko počivam, ne (tega nekateri ne razumejo; o tem kasneje). Po diplomi sem imela dve resni redni službi. Obe tako ali drugače odgovorni. V obeh letih sem odnesla toliko izkušenj, da se sploh ne da opisati. Torej, sem se tudi tam naučila ogromno. Organizacija, vodenje, administracija, koordinacija, komunikacija, adaptacija različnim situacijam, dejstvo, da ne moreš vedno dobiti določenih informacij točno takrat, ko jih potrebuješ, ker mogoče druga stran še ni pripravljena ali ker enostavno nima časa, pa vseeno ni konec sveta, ker lahko svoje zadeve urejaš naprej tudi, ko dejansko dobiš potrebno informacijo, poučevanje odraslih, tutorstvo odraslih in otrok, dostop do posameznika ter kako nato zadeve tej osebi razložiti, da mu/ji je jasno, kako sebi organizirati totalno zapolnjen čas in še vedno najti luknjo, da dodaš kakšno delo ali vsaj nekomu mimogrede pomagaš, dejstvo, da očitno imam občutek za otroke, kar me preseneča vsakodnevno, dejstvo, da se znam odpreti tudi, ko me je najbolj groza (no, ja, tam, kjer bi se rada, je še vedno preveč dvomov in se raje ne pa bi se po drugi strani zelo rada), ... OGROMNO!

Za časa svoje brezposelnosti sem najprej izpopolnila svojo tehniko kuhanja in pečenja. Poleg tega, da sem popolnoma osvojila osnovne tehnike pri vsem tem, sem dodala še številne svoje note. Še danes mi vse to predstavlja sprostitev, odklop od sveta. Še vedno je kuharija umetnost čisto na svojem nivoju. Obožujem opazovati sprotni proces, sprotne polizdelke, spreminjanja, obarvanja hrane, vzhajanje testa pod vplivom kvasa, pecilnega praška ali pa sode bikarbone. Razveseljuje me dejstvo, da je na svetu toliko različnih kulinarik, katere lahko vsakodnevno preiskušam in tako v svoj dom prinesem malce tiste države, tiste kulture. Še vedno sem obsedena z dobrimi kuharskimi oddajami, a pogrešam Food Network. Tam so bili bolj odprti kar se obzorja tiče. Bolj kot program, ki ga samo občasno spremljam sedaj. Navdušena sem nad tem, da mi nikoli ne bo zmanjkalo receptov za preizkušanje, ker se vsakodnevno rojevajo v ljudeh, ki nato o tem poročajo po internetu, po svojih blogih, po televiziji, časopisih, ... Mislim, da sem gurman postala že dosti prej, ko so me o tem učili kar vsi trije, oče in mama, oba s srcem v gostinstvu, in brat, ki je to ljubezen začel odkrivati nekaj let preden je umrl. Hrana ni v naših življenjih samo zato, da jo pač jemo. V hrani je treba uživati. V izgledu, v okusu, v situacijah, pri katerih je prisotna, spoznati je treba začimbe in z njimi ravnati preudarno. Vse to in, ja, tudi ljubezen do hrane in kuhanja blazno poveča užitek dejanskega prehranjevanja. Vse to pa še posledično poskrbi za pravo prebavo, ki se začne že v ustih. Že tam se izloči ogromno encimov, ki pripomorejo pri vsemu. Torej, vsakič, ko si vzamem čas, da hrano v miru zgrizem in okusim, zraven pa dobesedno predem in še zaplešem (ne, ne pretiravam), obenem že skrbim, da bo ta prebavljena kot je treba.

Moj naslednji projekt je bil make-up. Raziskala sem tisoč in en način. Pregledala številne videe na spletu, kjer ženske enostavno obvladajo, opazovala slike na Instagramu, sledila znanim artistkam na Snapchatu (ja, tudi Snapchat sem si omislila), ... V prakso sem se spustila z groznim strahom, da bom na koncu maškara, katere se bodo ljudje ustrašili še v temi. Nazadnje sem se naučila toliko stvari, za katere tu v Sloveniji še vedeli niso. Dostikrat sem prišla v velike znane drogerije pa se jim sanjalo ni, o kakšni obliki make-up-a jim razlagam. Kakšno leto kasneje so tudi tam vedeli, npr. kaj je osvetljevalec (??). Za tem so nastali številni selfie-ji, za katere sem prepričana, da gredo še mnogim v nos, ker 'da je pri teh letih še vedno obsedena s tem'. V resnici pa sem želela samo prikazati rezultate različnih make-up look-ov. Ampak, ok. Complain. Whatever. Dodatno sem pridobila tudi na svoji samozavesti. Tudi pri #nomakeuplook ali #nomakeupselfie.

Spoznala sem sebe. V številnih življenjskih situacijah. Tudi v službah. Vsakič znova sem ugotovila, da sem še bolj trmasta (ali pa vztrajna, kakor želite) kot sem dejansko mislila. V večih primerih sem ugotovila, da je moj prag potrpljenja še višji kot mi je bilo do sedaj znano. Pri otrocih. In pri odraslih. Skozi leta opažam, da je moje srce kljub številnim ranam še vedno sposobno nekoga imeti rad z vso dušo točno takšnega, kakršnega je.

A ...

En teden me loči od mojega 34. leta starosti. Sem še vedno samska brez možnosti, da bi komu lahko bila toliko všeč, da bi me imel rad do lune in nazaj, jaz pa njega. Kakšne so potem tu dejanske možnosti, da si v naslednjih nekaj letih oblikujem zdravo zvezo s takšnim moškim, s katerim se v tem času odločiva tudi osnovati svojo lastno družino? Zato, ker se imava tako rada, ker se znava podpirati, ker se znava spoštovati, ker sva iskrena en do drugega ter še zaradi tisoč in ene stvari, se odločiva, da sva eden za drugega. Ne eden drugemu druga, boljša polovica. Ampak tista celota, ki se tako lepo prilega drugi. Zato vse skupaj tako lepo pelje, da bi lahko ostala skupaj do konca svojih dni ter istočasno vzgojila dva ali tri prekrasne otroke. Enega ne, ker biti edinec ni luštno. Sploh če veš, kako je, ko sta enkrat bila dva. Dva, ok, lahko. Ampak, kaj če se prehitro komu kaj naredi? Naj ima tisti drugi vsaj še enega sorojenca. Za podporo. Ali preprosto zato, da je brat ali sestra. Zadnje čase so moje 'izbire' očitno nerazumne. Nepravilne. Jaz zadeve vidim drugače. Pa vseeno ni dovolj. Najbrž. Ne bom o tem. Boli. Ker še vedno ne razumem, kdaj sem postala nespametna. Baje. :(

Služba. Večni problem, služba. Diplomirala sem leta 2009. Junija. Sedaj je julij 2017. Ne, nimam še redne službe. Zakaj? Ne vem. Res ne vem. Izobražena sem. Sposobna tudi. Celo številne izkušnje so že v mojem rezimeju. Pa vsakič nekaj manjka. Na začetku so bile problem izkušnje. Pač, ni jih bilo. Potem sem jih začela pridobivati. Začela sem se dokazovati. Pokazale so se možnosti, ker se je naša država odločila pripraviti razpis, preko katerega bi delodajalci lahko zaposlovali mlade do 30 za nedoločen čas. Pa so nekje na poti naleteli na polža pred pokojem in se je vse skupaj toliko zavleklo, da sem dosegla tisto magično številko 30. Služba pa mi je, kljub interesu delodajalca, spolzela skozi prste. Za tem poslane številne prošnje; pri nekaterih sem bila perfekten kandidat glede na razpis. Pa sem spet padla ven, ker sem že bila 30. So šele potem povedali, da so iskali takšne, za takšen razpis. Potem dobim službo v šoli. Svoji almi mater. Svet v malem, vam povem. Presenečenja in blagoslovi iz dneva v dan, za vsakim vogalom, v vsakem srcu, odraslem in otroškem. Pa je spet raslo upanje, da mogoče dobim nekakšno, nekakšno (!) možnost za podaljšanje zaposlitve oz. za dejansko zaposlitev, ker sem baje zelo dobro delala. Sodelavci so me imeli radi, otroci so me vzljubili, (stari) starši so me že sprejeli za svojo. Do zadnjega dne sem utopično upala, da me bo ravnateljica poklicala k sebi in mi ponudila kakšno možnost od septembra naprej. Mogoče sem se pa celo leto motila in je le spremljala moje delo. Pa na koncu jaz stopim do nje, da vsaj ne bom nekulturno kar odšla. Takrat mi je že bilo jasno, da tiste ponudbe ne bo. A mi s svojimi pripombami na izredno prefinjen način potlači vse tiste pohvale, ki sem jih prejela od ljudi, s katerimi dejansko sem sodelovala. Moje celotno leto, ki je bilo uspešno na številnih področjih, je poteptala z dvema kratkima stavkoma, ki me sicer tisti trenutek nista niti najmanj ganila. V teh dneh pa mi je postalo jasno, da mi verjetno ne bi dala možnosti opravljati prakse pri njih, če mi dejansko uspe priti do pedagoških izpitov. Zakaj je bilo to potrebno? Ni se mi bilo težko truditi skozi leto, ker sem v delu uživala. Res sem. Vem, da to ves čas ponavljam, a sem. Toliko boljše je bilo, ko sem videla še rezultate vsega. Potem pa na koncu takole. Še priporočila si po njenem nisem zaslužila. Nazadnje mi je očitala, da sem na računalniku kadar koli me vidi. Ja, usta mi je zaprla. Sicer ne vem, kdaj, ker sem malokdaj bila blizu kakšnega. Sem pa res včasih med dežuranjem pogledala po telefonu. Po spletu. Ker po njenih navodilih nisem tisto obdobje smela delati ničesar drugega. Torej, naj sedim in gledam v zrak? Ne morem. Nisem navajena tega. Ne morem sedeti in stagnirati. Nekaj moram početi. Zato sem raziskovala po spletu. Za službo, idiot jaz. Pa tudi ni bilo prav. Celo življenje sem bila tako ali drugače rinjena v pedagoške vode pa sem se branila z vsemi štirimi. Ko sem lansko leto popustila, poskusila in se našla v tem, sem imela proti koncu te pogodbe le eno željo: Če mi je res namenjeno, da sem učiteljica, naj se mi pot odpre do konca. Naj se mi odpre delovno mesto in naj se mi odpre možnost, da opravim pedagoške izpite. Pa se je spet vse zaprlo.
Kako sedaj s službo? Ne vem. Moj plan so pedagoški izpiti. A to spet pomeni, da bom vsaj dodatnih šest mesecev doma. ČE bo letos sploh možnost.

Amerika. Velika želja. OGROMNA! Od majhnih nog. Še ko sem gledala Santo Barbaro in podobne zadeve. Še preden sem sploh razmišljala o tem, da bom v šoli imela angleški jezik. Še preden sem sploh vedela, da bom na koncu ta jezik tudi študirala. Z dušo. Da ga bom po diplomi tudi živela v prostem času. Ker, ja, vedno bom anglistka s celotno dušo. Temu primerno se je želja večala, ideje nabirale, navdušenje rastlo in rastlo, ... Želja je sedaj že v takšni razsežnosti, da si je ne znam več predstavljati. A v meni prebiva strah, da se mi z vsakim letom odmika. Nekaj let nazaj sem jo zatrla v celoti. Takrat je brezposelnost bolela do kosti, do dna duše (ne, res nisem dramatična, za vse tiste, ki takšnih občutkov ne morete razumeti). Lažje je bilo zatreti eno izmed največjih želj v mojem življenju, ker  ... ne vem ... enostavno je bilo lažje. Še vedno je bolelo, a manj. Potem pa se je v tem letu želja spet zbudila. V vsej svoji milijonkratni veličini. In žari. Gori! In že počasi boli ... Spet ...

Kje, torej, sem? Sigurno ne tam, kjer sem sebe brez dvoma videla kot 24-letna študentka. Prepričana sem bila, da bom čez 10 let diplomirana, redno in srečno zaposlena, mogoče celo poročena ali pa vsaj v stalni srečni zvezi z moškim, ki bi vsak dan nehote dokazoval, kako dobra oseba je in kako dober oče je najinim otrokom. Živela bi. Dejansko bi živela. Ne pa komaj poskušala držati glavo nad vodo kot jo sedaj, ker spet ni zaposlitve, da o drugih zadevah sploh ne govorim.

Trenutno imam le dve ogromni želji, za kateri me ni strah vsakodnevno poslati goreči prošnji tja gor v nebo. Z ogromno solz, ki bolijo, ker so polne hrepenenja. Mogoče me bo nekoč nekdo slišal ... In bo tudi ta izgubljena duša našla svoj prostor pod soncem.