Spet selfie??

Katero koli socialno omrežje pogledamo danes, roko na srce, je od vseh slik na voljo največ 'selfijev'. Delno zato, ker ni potrebno nekoga drugega prositi, da te slika. Delno tudi zato, ker tisto profilno sliko kjer koli že pa res moramo imeti. In protizakonito je, da ta ne izgleda odlično. Je tako? :P

Žalostno je, da je takšna vrsta fotografije dobila kar nekakšen negativen prizvok. Verjetno jih večina najprej pomisli na to, da si pa tista oseba grozno veliko misli o sebi. "Se mora res tolikokrat slikat?", "Je res prepričan/a, da hočemo kar naprej gledati njegove/njene slike?", ipd. No, ok, saj če pogledamo nekatere, bi razumeli takšen odziv.

Kaj pa če vsaj za trenutek odložimo plašnice? Ponavadi res, ko vidimo nekoga, ki drži telefon pred sabo tako ali drugače, vsi malce čudno pogledamo. Ojoj, spet bo nastal nov selfie in verjetno ne bo edini. Ampak... kaj, če razlog zanj ni samovšečnost ali celo narcizem?

Tudi sama sem se navadila 'selfijev'. Imam jih že kar dosti na zalogi in mnogi izmed njih niso prišli na socialna omrežja. Ne, to ne pomeni, da niso za objavo. Vsi so spodobni. A v vseh teh se skriva razlog. Sama sem začela z njimi, ko sem se prvič počutila boljše v svoji koži.

V svojih najstniških letih, ko se osebnost najbolj razvija, sem se spoprijemala z dosti stvarmi, s katerimi se, hvala bogu, mnogim ni potrebno. Poleg tega, da sem se začela iskati, sem se borila s t. i. Acne vulgaris. Zdravniki so se najprej odločili, da bodo poskusili sami s številnimi kremami, ki pa so dolgoročno gledano bile zelo neuspešne. Vsaka izmed njih je minimalno delovala nekaj časa. Potem pa se je koža navadila na njo in sem bila spet na istem ali pa kar na slabšem. Situacijo so pripeljali celo do te točke, da so mi z njimi popolnoma zaprli kožo. Svinjarije, ki bi se morale izločati in katere potem očistiš tudi sam, so se začele nabirati pod mojo kožo v obliki hematomov. Ja, vsakodnevno sem v šolo hodila z novim 'flekom' na obrazu. Ni bilo ličil, ki bi te dovolj dobro prikrile, moj obraz pa se je v družbi obračal vsak dan nižje.

Potem sem imela srečo, da sem naletela na naključno zdravnico, ki me je napotila k drugemu specialistu. Ta mi je zdravljenje osredotočila predvsem na tisto od znotraj. Dobila sem dve vrsti tablet, ki sta zelo močno začeli pospravljati pod mojo kožo in še globlje. Od tega, da sem morala dnevno popiti zelo veliko tekočine, ker so tableti močno izsuševali skoraj vsak del mojega telesa, do tega, da sem imela vsakodnevne krvavitve iz nosu. Ker takrat še nisem bila polnoletna, je dovoljenje za takšno zdravljenje morala podpisati moja mama, saj je vse skupaj tudi močno vplivalo na jetra in ledvice (redno sem morala opravljati krvne teste). Ker je pač že takrat bilo med mladino vse mogoče, mi je dermatologinja strogo zabičala, da v tem času in še eno leto po koncu zdravljenja ne smem zanositi (jaz sicer s tem nisem imela problemov, morala pa je opozoriti). In kar je bilo najbolj pomembno: da ne smem obupati, ker bo zdravljenje dolgotrajno. Čeprav sem dostikrat neučakan človek, me tu čas ni motil. Nekako sem se oprijela obljube, da bova pa midve tokrat zadevo pozdravili. Prva zdravila sem jemala kratkotrajno. V tem času nisem smela uživati mlečnih izdelkov. Ker pa jih imam izredno rada in je moje telo na njih navajeno (začela se je namreč grozna občutljivost zob in nohtov), sem jih lahko ponovno začela uživati. Paziti sem le morala, da jih nisem kombinirala s časom za tableto. Nadaljevala sem z zelo močnimi hormonskimi tableti, katere je zdravnica sčasoma zmanjševala. Za tisti čas je bila posamezna škatla le-teh zelo draga, zato sem bila vsakič znova vesela, da imam urejeno zdravstveno zavarovanje.

In končno... po kar dolgi poti obeh zdravil sem prvič lahko pogledala višje. Si lahko zamislite, kakšen občutek je bil to? Ko si se prvič pogledal v ogledalo in tistih 'modric' ni bilo več toliko? Mnogi bi verjetno rekli, da sploh ni velike razlike. Jaz pa sem se počutila fenomenalno. Naj sploh ne začnem opisovati, kako je bilo, ko so popolnoma izginile. Iz ogledala je vame zrlo dekle, na katero sem skoraj pozabila. Tisto, na katero na neki točki pred dejanskim zdravljenjem sploh nisem več upala.

Sicer so ostale posledice, ki se niso dale pozdraviti v celoti. Te so ponekod vidne še danes. Tam, kjer so prej bili hematomi, so ponekod ostale brazdice. Tu in tam so še malce večje pore, ki pa se še vedno zmanjšujejo. Tudi koža je še občutljiva. A dokler uporabljam kreme, ki jo primerno vlažijo, in gel, ki jo nežno, a dovolj dobro očisti vsako jutro in večer, se problemi ne pojavljajo.

Dosti let kasneje sem se odpravila na še eno misijo - dieto. Z njo sem izgubila 20+ kg pa še prehrana se mi je močno spremenila ter dopolnila. Ja, ne glede na to, kaj se govori, prava prehrana dosti pripomore k zdravi koži.

(Ampak! Še vedno trdim, tudi iz prakse, da mi čokolada, ko mi hudo zadiši, ne osvinja kože. Res ne! Fjuuu! Hvala bogu! :) ).

Se spomnite tegale posnetka, ki je pred kakim letom ali več zaokrožil po spletu?

Ste si kdaj vzeli čas, da preletite tudi komentarje? Ja, ni pravljica. Tudi takšni ljudje obstajajo. Na žalost. Jaz sem jih spoznala kar dosti. Če drugega ne, si se ljudem močno smilil. Tudi tega si ne želimo. Verjemite. Čeprav mogoče mislite, da delate prav. Spreglejte. Ne dajajte nasvetov ljudem, ki s tem živijo verjetno že kar nekaj časa in so poskusili že vse. Posledično sigurno vedo več kot vi. Vem, da hočete dobro. Vem, da hočete pomagati. A s tem osebo spravite samo še v slabšo voljo. Spomnim se tudi številnih pogledov neznancev. Ko kar niso zmogli skriti presenečenja. Ali pa mogoče celo gnusa.

Danes, ko opazujem mladino, z veseljem ugotavljam, da ta zadeva ni več takšen tabu. Ne bom rekla, da se nekateri ne počutijo dobro v svoji koži, ko imajo slab dan na tem področju. Vseeno pa se drugi očitno ne zatikajo več toliko za takšne probleme kot so se včasih. Upam, da lahko sklepam, da se otroci enostavno ne ukvarjajo več s tem. Dandanes so na dosti višjih socialnih nivojih kot so bile naše generacije pa čeprav si mnogi tega ne želijo priznati.

Zakaj torej vsi tisti selfiji, ki se vsake toliko časa pojavijo na mojih straneh? Ker bi se rada 'ven metala'? Ker se imam za nekaj več? Ker mislim, da sem božje darilo moškim? Ne, nič od tega. Res ne. Vsak selfie, ki je nastal z moje strani, je bil ustvarjen, ker se še danes navdušujem nad tem, koliko sem se spremenila. Kakšno spremembo je na moji koži naredila ena in edina dermatologinja, katero še danes rada priporočim ljudem in katera ima po vseh teh letih vsak dan znova vrsto pred svojo ambulanto. Od tega, kar sem imela takrat, je moja koža ozdravljena za, lahko z lahkoto trdim, 98%. Ja, še pridejo dnevi, ko me tiste obstoječe brazdice motijo in malce povozijo mojo samozavest na tem področju. A so, hvala bogu, kratkotrajne. In vsakič, ko me preseneča, kako se je stanje izboljšalo, in sem zato hudičevo hvaležna ter srečna, nastane selfie. Ne vem, mogoče zato, ker bi rada zase osebno ovekovečila ta trenutek. Pa potem mogoče še kakšnega delim s svetom oz. prijatelji. A v vsakem primeru samo zase. Res zase.

Zato ne sodite prehitro, ko naslednjič zagledate osebo, ki 'spet tišči telefon pred svojo faco' ali pa ravnokar objavi novo fotko na socialnih omrežjih. Mogoče mu/ji to ogromno pomeni pa se tega še zavedate ne.

Če bi midva se kdaj srečala...

Spet tisoč in ena stvar, ki mi gre skozi glavo. A tokrat zaenkrat samo ena oseba. Oseba, ki me je obnorela in katere enostavno ne morem kar tako pustiti nekje tam zadaj. Seveda, govorim o moškem. Prvič mi je v oči padel malce pred novim letom. Do takrat smo bile z društvom oz. sekcijo zelo zaposlene s pripravo na letni koncert, ki je na koncu uspel več kot bi kdaj koli pričakovale. Tako mi je obisk koncerta, na katerega smo bile povabljene takoj po našem, postal kot nagrada za dotedanje delo. Približno teden kasneje sem namreč prvič videla moškega, ki me je obnorel takoj tisti moment, ko sem ga zagledala na odru. Naj ne pozabim omeniti, da jih je bilo ogromno. Jaz pa sem imela oči le za njega. Ne bom rekla, da nisem sledila koncertu, ker sem. Take zadeve so mi namreč vedno predstavljale užitek pa sem skozi leta skoraj malce pozabila na to. Vseeno pa je vse skupaj bilo toliko lepše, ker je na njem sodeloval tudi on. Mesece sem nato sledila skupini, v kateri sodeluje, ker sem tako čutila, da sem mu nekako bližje. Pa čeprav se nikoli nisva spoznala osebno. Ja, saj vem, kaj vas sedaj večina razmišlja. "Le kako si potem lahko kaj predstavljaš?" Pa saj si ne. Res ne. Čeprav poznam mojo glavo in vem že leta, da je moja domišljija zelo bujna. V zdravem smislu, seveda. Tale moški pa je v moje misli 'zlezel' kar sam. Na to nisem imela niti najmanjšega vpliva.

Pred novim letom sem se udeležila še enega podobnega koncerta. Ta je bil zame še bolj intenziven. Ko se je ob aplavzu pojavil na odru, sem imela občutek, da se mi odpira svet četudi ga tisti moment nisem videla. Popolnoma neplanirano sem namreč sedela v čisto prvi vrsti, ki je bila kot ponavadi osvetljena, in nisem imela korajže gledati, kdaj se bo pojavil. Užila sem vsako minuto, obžalovala sem le to, da si nisem dovolila gledati veliko več kot sem. Potem so meseci leteli, jaz pa sem se na neki točki odločila odmisliti vsa svoja občutja do njega, ker sem nekje mimogrede posumila, da je zaseden. Pa, saj, kako ne bi bil? (podrobnosti razložim malce nižje) Za razliko od mnogih danes je zame zveza nekaj svetega in se ne bi nikoli vmešala v nobeno. To je verjetno edina stvar, ki me kar hitro odvrne. Malce po tistem je kot naročeno prišlo veliko dela s KUD-om, poleg tega pa sem končno dobila tudi službo, katera me je čisto zaposlila. Dnevi so bili polni od začetka do konca, zvečer pa sem samo padla v posteljo. Mislim, da ni potrebno omenjati, da ni bilo časa razmišljati o čemer koli drugem.

Potem pa pridejo zadnje gužve v juniju. Gužve v množini, ker so, seveda, na vseh področjih. Ampak po dolgem času hudičevo prijajo. In ko že odštevam do konca, res do konca, se mi po vsem tem času pojavi pred očmi. Moja reakcija? Hm, nekaj takšnega...

Med pogovorom s kolegicami iz KUD-a mimogrede pogledam predse in zabulim. Glede na (skoraj) norijo v juniju sem, seveda, zelo utrujena. Zato je moj prvi pomislek, da imam že počasi privide. Pogledam stran, ker, ne vem, najbrž je treba sliko pred očmi malce premešat, da bo posledično natančnejša. Nato pogledam nazaj. Še vedno isto. Pa spet pogledam stran in spet nazaj. Ne, še vedno isto. Nekaj metrov stran od mene stoji moški, ki naj bi ga pustila tam nekje, nekaj mesecev nazaj. Do takrat sem si močno želela, da bi naš KUD kdaj sodeloval z njihovim društvom, a smo mogoče oboji malce 'mimo'. Ali pa tudi ne. A sem res to vse opustila. Tisti trenutek pa je stal tam. TAM! Celo cel dan bomo preživeli skupaj in, ja, sodelovali. Čeprav ne samo mi. Ampak, ja. Mi! Oboji! Je sploh potrebno omenjati, da je pogled na njega cel dan predstavljal posebne vrste meditacijo in počitek?

Še danes skoraj blodim o tistem dnevu pa sta že dva tedna naokoli, njega pa ni blizu.

Čustva do njega so me presenetila že takrat, novembra. Preprosto ker pri meni takšne zadeve ne gredo ravno tako hitro. Življenje me je pač tako ali drugače naredilo skeptično in pazljivo. Ja, tudi pri čustvih. Na žalost. In, ja, sklepam, da se včasih opazi. Ampak tako je. V tem primeru pa so čustva našla svojo pot. Pot preko vseh preprek, betonskih, jeklenih, dvakrat zaklenjenih vrat, zapahnjenih in še zazidanih z obeh strani. In, ne, ne znam razložiti. In vem, da je zaseden. In, ja, še vedno sem mnenja, da se ne bom vpletala v to. Sem se pa tokrat enostavno odločila čutiti. Ker to, kar čutim, je božansko. Dela me mirno v duši. V meni zbuja tisti pravi občutek. In, ne, tudi tukaj ne razumem, zakaj je tako. Ampak je. Imam sliko, na kateri izgleda božansko (kot da kdaj ne). In gleda v našo smer. S takim hudo lepim rahlim nasmeškom. Kot da je tisti moment v življenju vse ok. In enostavno se je ne nagledam.

Kot je bilo zapisano v prejšnjem zapisu: zame je perfekcija moškega. In da sem to ugotovila, sem se morala popolnoma odstraniti. Tako ali tako sem že prej norela. Hormoni ali mogoče celo kaj drugega. Ne vem. Vem le to, da ko sem se vrnila z dogodka s KUD-om, sem se na neki točki zavedela, da je enostavno perfekten. Popoln. Tudi prej mi je kdaj že bil všeč kakšen moški. A vedno je bilo nekaj, kar mi mogoče ni bilo preveč všeč. Včasih tudi dejstvo, da je bil ta nekdo kadilec. Recimo. A sem nekako sprejela, ker imaš človeka pač rad. Pri temu sedaj pa me ne moti ničesar. Ničesar! Res ne. Nič nimam z njim pa se vse skupaj še vedno občuti kot da je tisti popolnoma prilegajoči se košček sestavljanke.

A je zaseden... Torej, kaj zdaj... :/

#JJPK

"Prosim, ne zameri mi. Obnorel si me že na samem začetku. Vem, da si zaseden. In ne mislim se vpletati. Ravno zaradi tega sem vse ob tej novici pustila tam, kjer sem. Ker je zveza zame nekaj svetega. Pa četudi bi obstajala komaj eno minuto. Ampak čustva, ki si jih zbudil v meni, so očitno nekje ostala. Nekje globoko v srcu. Tam so se skrila. In ni mi žal, da čutim, kar čutim. Ker mi dajo občutek, da takrat šele zares živim. ...  Pač, lej, vedno sem imela to 'srečo', da sem izbrala napačne moške."
"Kaj pa jaz?"
"Kaj?"
"Sem tudi jaz napačen moški?"
"... Glede na to, da si zaseden, ja..."

Ona počasi odhaja, a jo ustavi.

"Kaj pa... če ne bi bil?"
"Kako?"
"Če ne bi bil zaseden..."
"... Takrat bi bil moja perfekcija moškega. Na tolikih področjih, kolikor si jih niti zamisliti ne moreš. ... Tako kot si sedaj ta perfekcija za neko drugo."

Call me a wuss, will ya!

Moja duša trenutno tehta nekje blizu tone. Mogoče tudi več. Medtem, ko sem se včeraj ravno ukvarjala z nekim zaključkom v zasebnem življenju, me zjutraj pričaka še obvestilo o priporočeni pošti.
(Jaz in poštar že nekaj let živiva v dveh vzporednih dimenzijah, ker se skoraj nikoli ne srečava. Ne vem, kako to. Tako moram skoraj vsakič znova po kaj na pošto namesto, da bi mi dejansko to zadevo vročili na domačih vratih. Saj je v tem dejansko point, ne? Anyway...)
Sporočilo s strani v tistem trenutku še potencialnega delodajalca. No, ja. Nisem bila tako naivna. Bivšega potencialnega delodajalca.

To so edini odgovori, ki jih še prejemam v tej smeri. Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih 'nad 30', ki ji nikakor ne uspe dobiti redne zaposlitve. V kateri koli smeri. Na kateri koli stopnji izobrazbe. Če se išče VI., imam tisto eno preveč in tako ne izpolnjujem pogojev. Ko se išče V., me sploh ne obravnavajo. Pri VII. pa je ponavadi točno določena smer izobrazbe in tako spet padem ven. V letih 2012 in 2013 sem imela to srečo, da me je zaposlilo podjetje, ki je dobilo financiranje s strani države. Po krovni pogodbi za 1 leto, uspelo pa nam je vse skupaj podaljšati na okvirno 2 leti. V tem času sem bila zaposlena ves čas. S tisoč in eno obveznostjo in še več jih je prihajalo sproti. S čisto vsako sem se spoprijela, ker so bili izzivi, ki so prinašali toliko novih stvari. Sprejela, spoprijela in dokončala. Pogodba pa se je čisto prehitro bližala koncu. Šefica me je spodbujala k temu, da najdemo način, kako bi me lahko zaposlila še za naprej. Pa kar ni bilo primernih razpisov. Podjetje pa ni imelo namena zaposlovati. In jaz sem ostala doma. Spet.

Kdaj je vmes pretekel ves ta čas, ne vem. Imam tudi druge obveznosti, ja. Hvala bogu! Ker drugače bi se mi verjetno zmešalo. Tako ali tako mi iskanje službe ne gre iz glave niti za eno samo minuto. Ljudje, ki tako ali drugače hočejo pomagati, pridejo na dan s tisoč in eno idejo, ki pa jih je v vseh teh letih ali moja glava že tisočkrat predelala z vseh možnih strani skupaj z raziskavami v te smeri, ali pa sem vse to že poskusila.

Nimam več idej. Res ne. Nimam znancev, ki bi lahko posredovali. Pa tudi to že danes ne pride več v poštev. Ne vem več, celo kot lingvistka, kako oblikovati prijavo na drugačen način, da bi bila dovolj zanimiva za potencialnega delodajalca in obenem dovolj profesionalna. Ali pa kako odkriti oglas za delo, kjer nimajo nekoga že določenega za tisto mesto.

Predolgo se že dogaja vse skupaj. Zaradi tega je tista teža vsakič hudičevo težja. Tudi tistega, ko ti rečejo, da 'ne vzemi tega osebno', ni možno več prakticirati. Kako točno lahko za ne vem kolikšno število ljudi določijo, da niso primerni za delovno mesto, če jih niti spoznajo ne? Niti toliko ne, da kandidata pokličejo na razgovor. Mogoče vsaj za 5 minut. Vsaj spoznaj človeka. To je realno tehtanje in potem na koncu realna odločitev. Ali pa smo mogoče tudi na tem področju prišli do relativnosti tega slednjega pojma?

Počutim se kot invalid. Ne morem si najti zaposlitve (pri čemer se počutim že tako hudičevo nespodobna), ne morem se preživljati sama, ne morem dejansko živeti. Ja, pri skoraj 33 letih še vedno živim pri mami. Ne zato, ker bi bila razvajena in ker je pač baje 'hotel mama' najboljši. Enostavno, ker drugače ne gre. Ko potrebujem kar koli, mora to financirati mama. In, ne, glagol 'mora' ni ravno najboljša izbira, ker nisem tega mnenja. Stara sem skoraj 33 let, sposobna, izobražena in pripravljena za delo pa te možnosti enostavno nimam. Čeprav realno gledano je to skoraj pravica vsakega človeka. Tudi tistega, ki noče delati. In to zbuja jezo v meni.

Potem ko poskušaš odklopiti nekaj, kar te je še pred nekaj meseci tako poživelo, oživelo, narisalo na obraz nasmeh, ki se je čutil v vseh kotičkih telesa in duše, in prvič v življenju onemogočilo vse odvečne obrambne mehanizme. Ko to že dovolj boli, dobiš še eno potrdilo, da ne, ti pa ne boš dobil službe. Čeprav poskušaš zavrnitve prošenj za službo vsakič prebaviti kot odrasla oseba, vsake toliko časa tista moč pade. Pa se ulijejo solze. V tistem trenutku slabosti na enem izmed družabnih omrežij še uspeš objaviti, da si razočaran, ker upaš, da se oglasi eden izmed dejanskih prijateljev, ki bo zaslutil, da ti je hudo. Potem pa telefon pustiš nekje ob strani. Nekaj se jih res javi, a ko se odzoveš, ni nobenega odziva več. Je že res, ko pravijo, da se ljudje veselijo s tabo, ko si srečen. Ko pa te boli srce, ne obstajaš. Ker je najbrž tako lažje.

Res res res sem že utrujena od tega.

Ja, anglistka sem! Po duši in srcu!

Ena beseda: angleščina. Ja, samo to. Angleščina. Koliko enih različnih odzivov lahko sproži. In dosti teh sem izkusila sama.

Že nekje v vrtcu (ja, v vrtcu, ne pretiravam) se je pri meni pojavil interes za tuje jezike. Ne vem, mogoče zato, ker izhajam iz družine, kjer sta se premešali dve vrsti krvi, slovenska in srbska. Mogoče je to celo razlog (ali pa eden izmed njih), zakaj nisem nikoli razvila kakršne koli oblike nacionalizma. Spet drugi pravijo, da mešanje krvi dvigne raven inteligence otroka. Ne vem, to bi morali povedati ljudje, ki me poznajo. Brez dvoma pa pri otroku kmalu dvigne zavest o tem, da so na svetu še drugi jeziki. Srbščine se, če povem po resnici, nisem nikoli učila. A jo znam. Mogoče spet klic krvi, ne vem. V šoli se je namreč, v primerjavi s prejšnjimi generacijami, nisem učila. Oče, ki je po rodu bosanski Srb, pa je z mano vedno govoril pravilno slovenščino, ker sta se starša na neki točki odločila meni in bratu pustiti odprto pot k razvoju lastnih interesov. Ja, tudi bratu so ležali jeziki; četudi se je kasneje odločil za smer kemije in tam briljiral.

Sama pa sem že v vrtcu rada oponašala zvoke angleškega jezika. Zato sta me starša že v prvem razredu osnovne šole vpisala v tečaj angleščine. Za tisto generacijo je bil ta redkost in tudi skupina ni bila dolgo velika. Jaz pa sem vztrajala. Ker sem v tem uživala. Sčasoma sem že v vsakdanjih pogovorih uporabljala tuje odzivne fraze, kar je kar hitro sprožilo prvi odziv: "Pa zakaj moraš govoriti angleško?" Kaj pa je tale otrok takrat vedel, da pač nekomu jeziki ne ležijo ali pa ga/jo enostavno ne interesirajo. Zato so se angleški komentarji malo po malo porazgubili.
Skozi šolo so profesorji kar hitro ugotovili, komu jezik leži in komu ne. Eni so bili takšni, da so te pustili ob strani, te malokdaj kaj vprašali, češ "Saj ona zna." ali pa "Ona se sama lahko to nauči." Pa sem to sprejela in res sama delala na pridobivanju angleškega znanja. Ni mi bilo težko, ker je ljubezen do tega jezika vedno samo rasla. Potem so bili drugi, ki so moje znanje uporabili pri poučevanju. Ne vem, mogoče kot motivacijo ostalim učencem in kot malce drugačen pristop. Nič zato. Podpiram. Iz izkušenj vem, da je pravilen pristop k učečim prvi korak k uspešnemu poučevanju. Različni ljudje pa potrebujejo različne oblike motivacij. Sploh če jim prvi stik z jezikom ali pa z drugo tematiko ni bil povšeči.

In potem končno, fakulteta. Sprejeta na oddelek anglistike in amerikanistike. Prva predavanja ljubezen še podžgejo. Vse v angleščini; predavanja, debate na seminarjih, včasih (oz. po želji) tudi konzultacije, izpiti, prezentacije. Ja, tisti otrok iz vrtca in iz osnovne šole se je razživel. Še v prostem času smo govorili ali pa vsaj komentirali angleško. Potem še raziskovanje jezika skozi toliko različnih vidikov, ko svojemu dotedanjemu in novemu znanju zapolniš še morebitne luknje. Na koncu pa še univ. dipl. angl. BAM! Uresničitev sanj. Velikih!

Ampak... Konec tistih odzivov? Še zdaleč ne.

Pustimo dejstvo, da je nivo prevodov, kjer je. In ne zaradi dejanskih lingvistov. Ampak bom pustila to točko pri tej piki. Ne grem dlje.

Ljudje te vprašajo za mnenje. Ker niso sigurni. Ker mogoče ne vedo. In odgovoriš. Ker so te vprašali. Pa se marsikdo odzove v stilu "Pa kaj se sedaj pametno delaš?!" In si tiho. Takrat. In v drugih primerih. Ker si hotel samo pomagati. Pravilno znanje jezika na splošno ti pač toliko pomeni. In ker si tiho tudi drugič, tretjič in ne-vem-koliko-tič, jih potem slišiš, da "zakaj pa me nisi popravila, če si slišala in vedela, da nisem povedal/a prav?"

Resno?

Te dni sem na družbenih omrežjih opazila napis:

Pa me je opomnil na dosti stvari...

Diplomirala sem na področju anglistike in amerikanistike, s čimer sem si pridobila naziv univerzitetna diplomirana anglistka. Diplomirala sem zase. Ker me to srčno veseli. Ne zato, da komu zagrenim njegovo/njeno življenje. Čeprav moj cilj ni bil poučevanje tega jezika, me je poklicna pot večkrat popeljala v to smer. V različnih oblikah. In vsakič znova poskušam svoje znanje in veselje do jezika na predvsem nevsiljiv način prenesti na učeče. Ker po eni strani želim, da pade tabu tujih jezikov oz. strah do njih. Če komu samodejno posredujem kakšno informacijo ali koga mogoče popravim na tem področju, je to zato, ker hočem samo pomagati. Da se pač ve, kako je s to dotično stvarjo. Nikakor ni moj namen, da s tem sebe postavim na piedestal, tistega drugega pa ponižam. Vsi imamo svoje interese in talente, kar mene še danes fascinira vsakič znova. Vsakega izmed vas je vaše izobraževanje oblikovalo po svoje in skozi ta očala sedaj dodajate svojo noto svetu. Tako kot je mene. Svojega interesa, znanja in, ja, velikokrat tudi neškodljive poklicne deformacije ne bom nikomur zagovarjala. Tule mogoče, potem pa nič več.

Pozdravljeni! Sem Jasmina in sem anglistka! 

(In če je to bolezen, nočem ozdraveti. :) )