Moja duša trenutno tehta nekje blizu tone. Mogoče tudi več. Medtem, ko sem se včeraj ravno ukvarjala z nekim zaključkom v zasebnem življenju, me zjutraj pričaka še obvestilo o priporočeni pošti.
(Jaz in poštar že nekaj let živiva v dveh vzporednih dimenzijah, ker se skoraj nikoli ne srečava. Ne vem, kako to. Tako moram skoraj vsakič znova po kaj na pošto namesto, da bi mi dejansko to zadevo vročili na domačih vratih. Saj je v tem dejansko point, ne? Anyway...)
Sporočilo s strani v tistem trenutku še potencialnega delodajalca. No, ja. Nisem bila tako naivna. Bivšega potencialnega delodajalca.
To so edini odgovori, ki jih še prejemam v tej smeri. Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih 'nad 30', ki ji nikakor ne uspe dobiti redne zaposlitve. V kateri koli smeri. Na kateri koli stopnji izobrazbe. Če se išče VI., imam tisto eno preveč in tako ne izpolnjujem pogojev. Ko se išče V., me sploh ne obravnavajo. Pri VII. pa je ponavadi točno določena smer izobrazbe in tako spet padem ven. V letih 2012 in 2013 sem imela to srečo, da me je zaposlilo podjetje, ki je dobilo financiranje s strani države. Po krovni pogodbi za 1 leto, uspelo pa nam je vse skupaj podaljšati na okvirno 2 leti. V tem času sem bila zaposlena ves čas. S tisoč in eno obveznostjo in še več jih je prihajalo sproti. S čisto vsako sem se spoprijela, ker so bili izzivi, ki so prinašali toliko novih stvari. Sprejela, spoprijela in dokončala. Pogodba pa se je čisto prehitro bližala koncu. Šefica me je spodbujala k temu, da najdemo način, kako bi me lahko zaposlila še za naprej. Pa kar ni bilo primernih razpisov. Podjetje pa ni imelo namena zaposlovati. In jaz sem ostala doma. Spet.
Kdaj je vmes pretekel ves ta čas, ne vem. Imam tudi druge obveznosti, ja. Hvala bogu! Ker drugače bi se mi verjetno zmešalo. Tako ali tako mi iskanje službe ne gre iz glave niti za eno samo minuto. Ljudje, ki tako ali drugače hočejo pomagati, pridejo na dan s tisoč in eno idejo, ki pa jih je v vseh teh letih ali moja glava že tisočkrat predelala z vseh možnih strani skupaj z raziskavami v te smeri, ali pa sem vse to že poskusila.
Nimam več idej. Res ne. Nimam znancev, ki bi lahko posredovali. Pa tudi to že danes ne pride več v poštev. Ne vem več, celo kot lingvistka, kako oblikovati prijavo na drugačen način, da bi bila dovolj zanimiva za potencialnega delodajalca in obenem dovolj profesionalna. Ali pa kako odkriti oglas za delo, kjer nimajo nekoga že določenega za tisto mesto.
Predolgo se že dogaja vse skupaj. Zaradi tega je tista teža vsakič hudičevo težja. Tudi tistega, ko ti rečejo, da 'ne vzemi tega osebno', ni možno več prakticirati. Kako točno lahko za ne vem kolikšno število ljudi določijo, da niso primerni za delovno mesto, če jih niti spoznajo ne? Niti toliko ne, da kandidata pokličejo na razgovor. Mogoče vsaj za 5 minut. Vsaj spoznaj človeka. To je realno tehtanje in potem na koncu realna odločitev. Ali pa smo mogoče tudi na tem področju prišli do relativnosti tega slednjega pojma?
Počutim se kot invalid. Ne morem si najti zaposlitve (pri
čemer se počutim že tako hudičevo nespodobna), ne morem se preživljati
sama, ne morem dejansko živeti. Ja, pri skoraj 33 letih še vedno živim
pri mami. Ne zato, ker bi bila razvajena in ker je pač baje 'hotel mama'
najboljši. Enostavno, ker drugače ne gre. Ko potrebujem kar koli, mora
to financirati mama. In, ne, glagol 'mora' ni ravno najboljša izbira,
ker nisem tega mnenja. Stara sem skoraj 33 let, sposobna, izobražena in
pripravljena za delo pa te možnosti enostavno nimam. Čeprav realno
gledano je to skoraj pravica vsakega človeka. Tudi tistega, ki noče
delati. In to zbuja jezo v meni.
Potem ko poskušaš
odklopiti nekaj, kar te je še pred nekaj meseci tako poživelo, oživelo,
narisalo na obraz nasmeh, ki se je čutil v vseh kotičkih telesa in duše, in prvič v življenju onemogočilo vse odvečne obrambne mehanizme. Ko to že dovolj boli, dobiš še eno potrdilo, da ne, ti pa ne boš
dobil službe. Čeprav poskušaš zavrnitve prošenj za službo vsakič
prebaviti kot odrasla oseba, vsake toliko časa tista moč pade. Pa se ulijejo solze. V tistem trenutku slabosti na enem izmed družabnih omrežij še uspeš objaviti, da si razočaran, ker upaš, da se oglasi eden izmed dejanskih prijateljev, ki bo zaslutil, da ti je hudo. Potem pa telefon pustiš nekje ob strani. Nekaj se jih res javi, a ko se odzoveš, ni nobenega odziva več. Je že res, ko pravijo, da se ljudje veselijo s tabo, ko si srečen. Ko pa te boli srce, ne obstajaš. Ker je najbrž tako lažje.
Res res res sem že utrujena od tega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar