Ko življenje doživljaš in spoznavaš s časovnim zamikom... Ko ga začutiš, premisliš in analiziraš...

torek, 16. februar 2016

Call me a wuss, will ya!

Moja duša trenutno tehta nekje blizu tone. Mogoče tudi več. Medtem, ko sem se včeraj ravno ukvarjala z nekim zaključkom v zasebnem življenju, me zjutraj pričaka še obvestilo o priporočeni pošti.
(Jaz in poštar že nekaj let živiva v dveh vzporednih dimenzijah, ker se skoraj nikoli ne srečava. Ne vem, kako to. Tako moram skoraj vsakič znova po kaj na pošto namesto, da bi mi dejansko to zadevo vročili na domačih vratih. Saj je v tem dejansko point, ne? Anyway...)
Sporočilo s strani v tistem trenutku še potencialnega delodajalca. No, ja. Nisem bila tako naivna. Bivšega potencialnega delodajalca.

To so edini odgovori, ki jih še prejemam v tej smeri. Ja, tudi jaz sem ena izmed tistih 'nad 30', ki ji nikakor ne uspe dobiti redne zaposlitve. V kateri koli smeri. Na kateri koli stopnji izobrazbe. Če se išče VI., imam tisto eno preveč in tako ne izpolnjujem pogojev. Ko se išče V., me sploh ne obravnavajo. Pri VII. pa je ponavadi točno določena smer izobrazbe in tako spet padem ven. V letih 2012 in 2013 sem imela to srečo, da me je zaposlilo podjetje, ki je dobilo financiranje s strani države. Po krovni pogodbi za 1 leto, uspelo pa nam je vse skupaj podaljšati na okvirno 2 leti. V tem času sem bila zaposlena ves čas. S tisoč in eno obveznostjo in še več jih je prihajalo sproti. S čisto vsako sem se spoprijela, ker so bili izzivi, ki so prinašali toliko novih stvari. Sprejela, spoprijela in dokončala. Pogodba pa se je čisto prehitro bližala koncu. Šefica me je spodbujala k temu, da najdemo način, kako bi me lahko zaposlila še za naprej. Pa kar ni bilo primernih razpisov. Podjetje pa ni imelo namena zaposlovati. In jaz sem ostala doma. Spet.

Kdaj je vmes pretekel ves ta čas, ne vem. Imam tudi druge obveznosti, ja. Hvala bogu! Ker drugače bi se mi verjetno zmešalo. Tako ali tako mi iskanje službe ne gre iz glave niti za eno samo minuto. Ljudje, ki tako ali drugače hočejo pomagati, pridejo na dan s tisoč in eno idejo, ki pa jih je v vseh teh letih ali moja glava že tisočkrat predelala z vseh možnih strani skupaj z raziskavami v te smeri, ali pa sem vse to že poskusila.

Nimam več idej. Res ne. Nimam znancev, ki bi lahko posredovali. Pa tudi to že danes ne pride več v poštev. Ne vem več, celo kot lingvistka, kako oblikovati prijavo na drugačen način, da bi bila dovolj zanimiva za potencialnega delodajalca in obenem dovolj profesionalna. Ali pa kako odkriti oglas za delo, kjer nimajo nekoga že določenega za tisto mesto.

Predolgo se že dogaja vse skupaj. Zaradi tega je tista teža vsakič hudičevo težja. Tudi tistega, ko ti rečejo, da 'ne vzemi tega osebno', ni možno več prakticirati. Kako točno lahko za ne vem kolikšno število ljudi določijo, da niso primerni za delovno mesto, če jih niti spoznajo ne? Niti toliko ne, da kandidata pokličejo na razgovor. Mogoče vsaj za 5 minut. Vsaj spoznaj človeka. To je realno tehtanje in potem na koncu realna odločitev. Ali pa smo mogoče tudi na tem področju prišli do relativnosti tega slednjega pojma?

Počutim se kot invalid. Ne morem si najti zaposlitve (pri čemer se počutim že tako hudičevo nespodobna), ne morem se preživljati sama, ne morem dejansko živeti. Ja, pri skoraj 33 letih še vedno živim pri mami. Ne zato, ker bi bila razvajena in ker je pač baje 'hotel mama' najboljši. Enostavno, ker drugače ne gre. Ko potrebujem kar koli, mora to financirati mama. In, ne, glagol 'mora' ni ravno najboljša izbira, ker nisem tega mnenja. Stara sem skoraj 33 let, sposobna, izobražena in pripravljena za delo pa te možnosti enostavno nimam. Čeprav realno gledano je to skoraj pravica vsakega človeka. Tudi tistega, ki noče delati. In to zbuja jezo v meni.

Potem ko poskušaš odklopiti nekaj, kar te je še pred nekaj meseci tako poživelo, oživelo, narisalo na obraz nasmeh, ki se je čutil v vseh kotičkih telesa in duše, in prvič v življenju onemogočilo vse odvečne obrambne mehanizme. Ko to že dovolj boli, dobiš še eno potrdilo, da ne, ti pa ne boš dobil službe. Čeprav poskušaš zavrnitve prošenj za službo vsakič prebaviti kot odrasla oseba, vsake toliko časa tista moč pade. Pa se ulijejo solze. V tistem trenutku slabosti na enem izmed družabnih omrežij še uspeš objaviti, da si razočaran, ker upaš, da se oglasi eden izmed dejanskih prijateljev, ki bo zaslutil, da ti je hudo. Potem pa telefon pustiš nekje ob strani. Nekaj se jih res javi, a ko se odzoveš, ni nobenega odziva več. Je že res, ko pravijo, da se ljudje veselijo s tabo, ko si srečen. Ko pa te boli srce, ne obstajaš. Ker je najbrž tako lažje.

Res res res sem že utrujena od tega.

sreda, 10. februar 2016

Ja, anglistka sem! Po duši in srcu!

Ena beseda: angleščina. Ja, samo to. Angleščina. Koliko enih različnih odzivov lahko sproži. In dosti teh sem izkusila sama.

Že nekje v vrtcu (ja, v vrtcu, ne pretiravam) se je pri meni pojavil interes za tuje jezike. Ne vem, mogoče zato, ker izhajam iz družine, kjer sta se premešali dve vrsti krvi, slovenska in srbska. Mogoče je to celo razlog (ali pa eden izmed njih), zakaj nisem nikoli razvila kakršne koli oblike nacionalizma. Spet drugi pravijo, da mešanje krvi dvigne raven inteligence otroka. Ne vem, to bi morali povedati ljudje, ki me poznajo. Brez dvoma pa pri otroku kmalu dvigne zavest o tem, da so na svetu še drugi jeziki. Srbščine se, če povem po resnici, nisem nikoli učila. A jo znam. Mogoče spet klic krvi, ne vem. V šoli se je namreč, v primerjavi s prejšnjimi generacijami, nisem učila. Oče, ki je po rodu bosanski Srb, pa je z mano vedno govoril pravilno slovenščino, ker sta se starša na neki točki odločila meni in bratu pustiti odprto pot k razvoju lastnih interesov. Ja, tudi bratu so ležali jeziki; četudi se je kasneje odločil za smer kemije in tam briljiral.

Sama pa sem že v vrtcu rada oponašala zvoke angleškega jezika. Zato sta me starša že v prvem razredu osnovne šole vpisala v tečaj angleščine. Za tisto generacijo je bil ta redkost in tudi skupina ni bila dolgo velika. Jaz pa sem vztrajala. Ker sem v tem uživala. Sčasoma sem že v vsakdanjih pogovorih uporabljala tuje odzivne fraze, kar je kar hitro sprožilo prvi odziv: "Pa zakaj moraš govoriti angleško?" Kaj pa je tale otrok takrat vedel, da pač nekomu jeziki ne ležijo ali pa ga/jo enostavno ne interesirajo. Zato so se angleški komentarji malo po malo porazgubili.
Skozi šolo so profesorji kar hitro ugotovili, komu jezik leži in komu ne. Eni so bili takšni, da so te pustili ob strani, te malokdaj kaj vprašali, češ "Saj ona zna." ali pa "Ona se sama lahko to nauči." Pa sem to sprejela in res sama delala na pridobivanju angleškega znanja. Ni mi bilo težko, ker je ljubezen do tega jezika vedno samo rasla. Potem so bili drugi, ki so moje znanje uporabili pri poučevanju. Ne vem, mogoče kot motivacijo ostalim učencem in kot malce drugačen pristop. Nič zato. Podpiram. Iz izkušenj vem, da je pravilen pristop k učečim prvi korak k uspešnemu poučevanju. Različni ljudje pa potrebujejo različne oblike motivacij. Sploh če jim prvi stik z jezikom ali pa z drugo tematiko ni bil povšeči.

In potem končno, fakulteta. Sprejeta na oddelek anglistike in amerikanistike. Prva predavanja ljubezen še podžgejo. Vse v angleščini; predavanja, debate na seminarjih, včasih (oz. po želji) tudi konzultacije, izpiti, prezentacije. Ja, tisti otrok iz vrtca in iz osnovne šole se je razživel. Še v prostem času smo govorili ali pa vsaj komentirali angleško. Potem še raziskovanje jezika skozi toliko različnih vidikov, ko svojemu dotedanjemu in novemu znanju zapolniš še morebitne luknje. Na koncu pa še univ. dipl. angl. BAM! Uresničitev sanj. Velikih!

Ampak... Konec tistih odzivov? Še zdaleč ne.

Pustimo dejstvo, da je nivo prevodov, kjer je. In ne zaradi dejanskih lingvistov. Ampak bom pustila to točko pri tej piki. Ne grem dlje.

Ljudje te vprašajo za mnenje. Ker niso sigurni. Ker mogoče ne vedo. In odgovoriš. Ker so te vprašali. Pa se marsikdo odzove v stilu "Pa kaj se sedaj pametno delaš?!" In si tiho. Takrat. In v drugih primerih. Ker si hotel samo pomagati. Pravilno znanje jezika na splošno ti pač toliko pomeni. In ker si tiho tudi drugič, tretjič in ne-vem-koliko-tič, jih potem slišiš, da "zakaj pa me nisi popravila, če si slišala in vedela, da nisem povedal/a prav?"

Resno?

Te dni sem na družbenih omrežjih opazila napis:


Pa me je opomnil na dosti stvari...

Diplomirala sem na področju anglistike in amerikanistike, s čimer sem si pridobila naziv univerzitetna diplomirana anglistka. Diplomirala sem zase. Ker me to srčno veseli. Ne zato, da komu zagrenim njegovo/njeno življenje. Čeprav moj cilj ni bil poučevanje tega jezika, me je poklicna pot večkrat popeljala v to smer. V različnih oblikah. In vsakič znova poskušam svoje znanje in veselje do jezika na predvsem nevsiljiv način prenesti na učeče. Ker po eni strani želim, da pade tabu tujih jezikov oz. strah do njih. Če komu samodejno posredujem kakšno informacijo ali koga mogoče popravim na tem področju, je to zato, ker hočem samo pomagati. Da se pač ve, kako je s to dotično stvarjo. Nikakor ni moj namen, da s tem sebe postavim na piedestal, tistega drugega pa ponižam. Vsi imamo svoje interese in talente, kar mene še danes fascinira vsakič znova. Vsakega izmed vas je vaše izobraževanje oblikovalo po svoje in skozi ta očala sedaj dodajate svojo noto svetu. Tako kot je mene. Svojega interesa, znanja in, ja, velikokrat tudi neškodljive poklicne deformacije ne bom nikomur zagovarjala. Tule mogoče, potem pa nič več.

Pozdravljeni! Sem Jasmina in sem anglistka! 
(In če je to bolezen, nočem ozdraveti. :) )