Svoj prvi zapis začenjam kot Kathleen Kelly. Kot da sem že stara prijateljica vseh, ki boste kdaj brali tale blog. Včasih je tako lažje.
Številne stvari mi gredo zadnje čase po glavi. Temu primerno sklepam, da občasno v meni divja tudi nemir. Pred približno 2 mesecema sem praznovala svoj 32. rojstni dan. Pa saj načeloma se ne bi toliko ukvarjala s tem. Predvsem zato, ker se še nikoli nisem počutila stara niti 30 let, kaj šele 31 ali 32. A se obenem zavedam realnosti svojih let, poleg tega pa tudi dveh najbolj glavnih misli, ki mi vsakič znova bolj zaposlijo misli. Utrujena sem že. Res. Ampak o tem drugič. Najbolj mi paše zvečer leči v posteljo, utrujena in ko vem, da bom ravno zaradi te utrujenosti hitro zaspala. Glava pa bo šla na počitnice. In posledično telo.
Ne vem, v čem točno je čar teme. Ali pa noči. Takrat sem vedno bolj čustvena. Strahovi se včasih celo malce omilijo in skrijejo. Dajo prostor lepim in obenem iskrenim čustvom. Takrat lahko dejansko popredalčkam dosti stvari pri sebi in ljudeh, ki me tako ali drugače obkrožajo. Predvsem zadnje leto sem očitno čisto preveč nostalgična. V moje misli se skoraj vsak dan prikrade nostalgija. Ljudje iz moje preteklosti. Predvsem gimnazijske. Pa ne, da sem jih tam pustila z nekim namenom. V takšno smer je pač peljalo življenje. Nič drugega. Obenem ugotavljam, da te ljudi pogrešam. V tistih časih, ko sem jih (s)poznala, sem bila drugačna. Mogoče kar v celoti ne po moji lastni izbiri. Tisti del življenja v teh letih šele dodobra spoznavam. Delno zato, ker sem odrasla in v tem času doživela že kar dosti, hkrati pa se naučila ogromno. Delno pa tudi zato, ker takrat nisem bila sposobna razmišljati realno in preveč trezno. Ne, niso bile ravno psihološke težave. Ne bi jim dala takšne oznake. Recimo temu raje posledice takratnih življenjskih izkušenj in oblike obrambe na le-te. Zaradi tega veliko stvari nisem pravilno dojela, razumela, celo sprejela. Danes počasi sprejemam vse tiste usluge, namige, oblike 'pomoči', ki sem jih ali zignorirala (ker je bilo tako lažje za moje srce in dušo) ali pa na žalost kdaj tudi reagirala narobe. Ker sem težko prebolevala dvoje nepričakovanih smrti v enem letu, je bilo najlažje doseči učinek 'ne čutiti'. Ta se je skoraj približal občutku apatičnosti. Ja, kdo bi si mislil. Tudi vmesna postaja obstaja. A je pomagal. Potem spet ugotavljam, kako so ljudje okoli mene takrat bili potrpežljivi. Na dosti teh čudnih reakcij namreč niso odreagirali z užaljenostjo.
Sedaj sem druga. Nisem prebolela, ker se takšnih stvari v resnici nikoli ne preboli. Sem jih pa odraslo sprejela in se naučila krmariti skozi življenje. Vidim vse tiste dobre stvari, ki sem jih takrat prejela pa sem jih največkrat preveč 'hladno' (?) sprejela.Takratni šok ob izkušnji je očitno terjal kar velik davek, saj je bilo treba vse nekako sprejeti plast po plast. Spoznati, sprejeti in vsakega posebej nekako vključiti v način preživetja ter nadaljnjega življenja. Ta postopek pa je trajal leta. Od začetka tako intenzivno, da se bolj ali manj nisem ukvarjala s čim drugim. Razen s tistim, kar je bilo tisti moment nujno. Kasneje malce manj in sem zato lahko vključila malce več druženja. Potem spet malce manj in sem se ponovno začela odpirati. Odpiranje pa se je postopoma povečevalo skupaj z zmanjševanjem te intenzivnosti. In vsakič znova sem spoznala novi del sebe. Delno tudi zato, ker ga takrat skozi čas odraščanja nisem mogla. Delno pa tudi, ker so me nove izkušnje naučile nekaj o sebi. In nekaj o ljudeh.
Ja, po vsem tem nikakor ne morem reči, da obžalujem pot, ki sem jo prehodila do sem. Marsikdo mi je rekel, da je čisto vsak ne bi zmogel. In to mi laska. Močno. A to je spet bila potreba. Nujna. Da preživim. In diham. Ja, poti ne obžalujem. Je pa sigurno res, da bi si želela drugačnega začetka le-te. Želela bi si prisotnost oseb, ki sem jih takrat izgubila. Da se to sploh ne bi zgodilo in bi danes, po tolikih letih, bili še vedno tesno povezana družina, kakršna smo bili takrat.
Velikokrat se zalotim, ko razmišljam, kako bi lahko danes bilo drugače. Pa si zamišljam, kakšno bi bilo naše življenje. Saj veste, v smislu 'best-case scenario'. In takšni momenti me odnesejo daleč stran. Čeprav se ponavadi končajo z bolečino v srcu, saj zbudijo močno željo po tem, da bi ti dve osebi bile prisotni. Potem spet drugič pridejo dnevi, ko sem enostavno čudna. Nostalgična? Ne vem, če ravno to. Enostavno čudna. Mislim, da SSKJ nima prave besede, ki bi opisala takšno stanje. Obdobje, ki me obide vsake toliko časa in za katerega vem, da tudi odide vsakič znova. Nekako je najboljša pot ta, da ga nekako preživim, potem pa je spet nov dan in je vse veliko bolje. V tem obdobju sem veliko tiho. Veliko razmišljam. Razglabljam. Verjetno sem tudi žalostna. Ne vem. Po pravici povedano se nikoli nisem opazovala.
Očitno pa okoli sebe zmedem dosti ljudi. Čeprav nehote. Nikoli pa nisem nikomur prej razlagala teh stvari. Preprosto zato, ker jih ne morem primerno razložiti, da bi kdo lahko to razumel. Ni nekaj, kar bi predstavljalo problem. Ali pa neke vrste bolezen. Mogoče je le neke vrste 'prizemljitev' (?). Korak, skozi katerega je vsakič potrebno iti. In če je temu tako, potem je vse ok. Sčasoma pa sem ugotovila tudi, da sem v tem obdobju toliko bolj občutljiva. 'Uff, ne bi o tem,' bi človek najraje rekel. Ampak tako je. Boriti se proti tem je bolj podobno bojem proti mlinom na veter.
Zaradi tega imam velikokrat slabo vest. A sem človek. Očitno malce okrušen ob vsem tem. A se s tem poskušam ukvarjati sama. Zato sem velikokrat tiho in ne razlagam. Ker je to moj boj, ko do tega pride. Nekako ne želim obremenjevati drugih s tem. Našla sem svoj način, kako se s tem spopadam skozi leta. Ni bolezen. Ni problem. Nisem jezna na koga. Ne držim zamere v tistem obdobju. Je pa neke oblike postojanka. Ko sem moram ustaviti.
In če kdaj koga zanima, kaj tisti moment potrebujem... Kakšno nepričakovano prijazno besedo, nasmeh, tudi objema se ne bi branila. Pa je dan takoj boljši.
Prej omenjena pot še ni končana, če se kdo sprašuje. Verjetno nikoli ni. Ampak to predvsem zaradi tega, ker se celo življenje učimo, kdo smo. Celo življenje spoznavamo svojo pravo bit. Jaz jo malce z zamikom. Ampak... I'm getting there! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar