ne vem, če mi bo uspelo spisati tole pismo. Vsaj ne tako, da bom v celoti zadovoljna z njim. Nekaj je zadeve izreči, nekaj popolnoma drugega pa je to napisati na list papirja. Ali pa celo kaj dejansko ubesediti. Zna se narediti, da bom kakšno stvar pozabila omeniti ali pa jo ne bom znala vklopiti v celotno sporočilo. Mogoče bom zadevo opisala tako kot mi jo narekuje srce pa boš v zapisanih besedah razumel nekaj drugega, lahko celo napačnega. Sicer upam, da ne.
V živo je dosti lažje. A to sem že poskusila pa te takrat ni bilo. Čeprav si obljubil, da prideš. Dvakrat. In vsakič je bolelo. Težko se je bilo v tistem tednu posloviti. A sem vseeno hotela zbrati pogum za tiste, ki so mi nekaj pomenili. Predvsem zate. Ja, zelo me je bilo strah tistega trenutka. Kaj bom rekla sem neštetokrat zvadila. Strah me je bilo, ker se nisem navajena toliko odpreti. Sploh pred moškim, ki mi ogromno pomeni, jaz pa moram svojim čustvom z vso močjo zategovati ročno. Četudi sem dosti odprt človek; ja, tudi na spletu dosti stvari delim. A vse to ni niti tretjina mene. Strah me je bilo, da se boš umaknil in s tem hote ali pa nehote poteptal vse tisto, kar sem enostavno morala deliti s tabo. Samo s tabo. Tisto, kar je napisano v pismu (če ga še imaš, ne vem, se pa dostikrat vprašam), je bistvo vsega, ni pa vse. V živo lahko opazuješ odziv človeka. Takrat lahko med drugim kaj dodatno razložiš, ker si opazil, da oseba ni čisto točno razumela bistva. Pa te vseeno ni bilo. Ne prvič, ko sem te prosila, in ne drugič, ko si sam obljubil, da prideš. Ja, dosti stvari sva že dorekla po tistem. A pri vsaki stvari me vleče nazaj dejstvo, da te takrat ni bilo. Nikoli nisem izvedela, zakaj.
Jaz pa se še vedno trudim. Čeprav se tudi jaz vsakič ustrašim in bi rada zbežala. Pa se spomnim, koliko mi pomeniš, in se zato opogumim. Vsakič, ko mi odpišeš, še posebej, ko si iniciator ti, sem v drugi dimenziji. Tam sva samo ti in jaz. Neskočno uživam. Z vsakim smeškom, ki mi ga pošlješ, pa se spomnim tvojega nasmeha, ki si mi ga podarjal v zadnjih dveh tednih, po darilu. Ja, ta je bil popolnoma drugačen. Ni bil prisiljen. Vsakič znova ti je razjasnil obraz in v njem se je čutilo tvoje srce, tvoja duša. Topel je bil in samo zame.
Potem pa, na žalost, še vedno pride trenutek, ko utihneš. Sredi pogovora. Prebereš moje zadnje besede in to je to. Nobenega odziva ni. Takrat vem, da začnejo teči dnevi in tudi tedni, ko me zate ni. Dobesedno mi pretrgaš dušo, ki je minuto prej cvetela, takoj pa se pojavi strah. Koliko časa bo trajalo tokrat? Se boš tokrat odločil, da sploh ne pišeš več? Kaj sem rekla narobe? Sem se preveč vtaknila v kakšno stvar? Zmedeš me in spet pošlješ na začetek. Če sem skozi pogovor vsaj malce sklepala, da ti mogoče nekaj pomenim, mi s tem neodzivom, ki prileti od nikoder, ko je vse skupaj zelo nedolžno, podreš vse. Zakaj? Ti niti toliko ne pomenim, da bi se okorajžil in vsaj pisal večkrat? Ali veš, da se dan najlepše konča takrat, ko mi rečeš 'Lahko noč'? Da je dan v celoti fantastičen, ko mi pišeš. Pa četudi je to ob desetih ali enajstih zvečer?
Sredi dneva se izgubim v spominih, v katerih se v živo spominjam tvojega obraza, pogleda, nasmeha. Tvojih posameznih gest, katerih ne bom nikoli pozabila. Obenem pa zaboli in po licu steče solza, ko se spomnim, da te mogoče ne bom nikoli več videla. Ti se namreč nikoli ne spomniš, da bi se kdaj dobila v živo. Jaz se. Velikokrat. A ne predlagam, ker bi spet utihnil. Ali pa te enostavno ne bi bilo. Tako kot zadnje dva dni moje aktivne zaposlitve. Vidiš? Takole se vse vrne na to rano, ki še ni zakrpana.
Med počitnicami si počival. Pravilno. Mogoče naivna, a upala sem, da boš na neki točki pisal, če imam čas, da se dobiva na kakšni kavici. Ali pa greva na kakšen sprehod, če je že bilo lepo vreme. Pa nisem dočakala. Si raje utihnil sredi pogovora. Malo pred tem si se odprl bolj kot bi lahko pričakovala. To me je razveselilo in postavilo na neko posebno mesto. Laskalo mi je. Zelo. Spustil si me v zasebno življenje. Potem pa utihnil.
Zakaj? Res ne veš, da vsakodnevno mislim na tebe? Res ne veš, da si zaželim, da bi se kar naenkrat pojavil pred mojimi vrati s tistim nasmehom, ki me sezuje? Ali pa da bi se kar naenkrat sredi dneva na mojem telefonu poleg tvoje profilne slike izpisalo "Pogrešam te". V katerem koli jeziku. Enostavno zato, ker se ne bi mogel več zadržati in bi se odločil odpreti v celoti. Verjemi mi, da te ne bi zavrnila. Nikoli! Tako bi mi lahko povedal še kaj več. Mogoče celo to, da me imaš rad. Tako kot jaz tebe že dolgo. Toliko, da verjetno nikoli ne bom našla pravega načina, ki bi ti korektno pokazal vse, kar se dogaja znotraj mene.
Jaz te pogrešam. Vsak dan. Vem, prejšnje (šolsko) leto sem se razvadila, ker sem te srečevala vsak dan in večkrat. Sedaj pa to doživljam le v sanjah. Nekaj noči nazaj, ko naj bi skozi sanje baje prejeli sporočilo, se mi je sanjalo o tebi. Ob zgoraj omenjenih napovedih se ponavadi zjutraj sanj ne spomnim. Tokrat je bilo drugače. Zjutraj, ko sem pripravljala zajtrk, si stopil skozi vrata. S tistim nasmehom, ko se nasmehnejo še tvoje oči. Tudi dejstvo, da je v kuhinji bila moja mama, te ni zmedlo. Nato si rekel, da se greš še umit. In si šel. Verjetno v službo ...
Pogrešam te! Zelo! Ti bom kdaj pomenila toliko, da se boš samo zato opogumil? Ali boš enkrat samo utihnil in takrat za vedno?
J.