"Prosim, ne zameri mi. Obnorel si me že na samem začetku. Vem, da si zaseden. In ne mislim se vpletati. Ravno zaradi tega sem vse ob tej novici pustila tam, kjer sem. Ker je zveza zame nekaj svetega. Pa četudi bi obstajala komaj eno minuto. Ampak čustva, ki si jih zbudil v meni, so očitno nekje ostala. Nekje globoko v srcu. Tam so se skrila. In ni mi žal, da čutim, kar čutim. Ker mi dajo občutek, da takrat šele zares živim. ... Pač, lej, vedno sem imela to 'srečo', da sem izbrala napačne moške."
"Kaj pa jaz?"
"Kaj?"
"Sem tudi jaz napačen moški?"
"... Glede na to, da si zaseden, ja..."
Ona počasi odhaja, a jo ustavi.
"Kaj pa... če ne bi bil?"
"Kako?"
"Če ne bi bil zaseden..."
"... Takrat bi bil moja perfekcija moškega. Na tolikih področjih, kolikor si jih niti zamisliti ne moreš. ... Tako kot si sedaj ta perfekcija za neko drugo."